ŽUMER,
Milan
|
profesor
| , |
zdravnik
| , |
nevrokirurg
| |
Rojen:
27. oktober 1908,
Cerknica
Umrl:
26. januar 2001,
Ljubljana
Občina:
Cerknica
Rodil se je cerkniškemu trgovcu in gostilničarju Ivanu in Evgeniji, rojeni Milavec. Realno gimnazijo je obiskoval v Ljubljani od 1919 do 1927 ter na Dunaju in v Gradcu nadaljeval kot študent medicine. Po diplomi leta 1933 na graški univerzi in odsluženem vojaškem roku je med leti 1934 in 1938 kot volonter specializant služboval na kirurškem oddelku Splošne bolnice v Ljubljani. Predstojnik drugega kirurškega oddelka, primarij Božidar Lavrič, prav tako Notranjec, je spoznal sposobnosti mladega kirurga in ko se je pokazalo, da enotna kirurgija zaostaja za razvojem in da v prihodnosti ne bo več možna, mu je predlagal usmeritev v nevrokirurgijo. Preskrbel mu je štipendijo francoske vlade in v letih 1938 - 1939 je odšel v Pariz k Clovis-Vincentu, enemu vodilnih v takrat nastajajoči novi stroki. Po vrnitvi je še istega leta opravil specialistični izpit na Medicinski fakulteti v Zagrebu in čez dve leti dobil mesto asistenta na ustanovljeni Kirurški kliniki v Ljubljani.
Med drugo svetovno vojno je bil zaradi sodelovanja z NOB od julija 1942 do konca 1943 zaprt v italijanskem zaporu Roveto. Od februarja 1944 je ponovno delal na ljubljanski Kirurški kliniki. Bil je mobiliziran v JLA, kjer je moral kot upravnik in nadzorni kirurg prevzeti vojno bolnišnico v Trstu z 800 ranjenci (maj - junij 1945). Do 1947 je vodil kirurški oddelek vojaške bolnišnice v Ljubljani, nato se je vrnil na Kirurško kliniko.
Od leta 1951 je vodil novoustanovljeni nevrokirurški oddelek, kjer je začel iz nič, saj je bilo potrebno postaviti vso infrastrukturo, tisto, kar smatramo danes kot samoumevno. Razvil je svojo, takrat izvirno metodo zdravljenja možganskih abscesov, skoraj vsak poseg je bil prvi. Uvedel je nove diagnostične metode (encelografija, cerebralna angiografija, mielografija) ter nove operativne posege pri možganskih tumorjih, abscesih, anevrizmah in likvorskih fistulah.
Zelo pozorno je spremljal dogajanja v svetu in vse, kar se je koristnega pojavilo, je skušal presaditi domov. Prvi operacijski mikroskop je prišel na oddelek le nekaj let za prvim na svetu. Tako mu je uspelo postopoma zgraditi nevrokirurško ustanovo, ki se je dovolj uspešno primerjala s svetom. 1973 se je oddelek razvil v Kliniko za nevrokirurgijo, do leta 1975 je bil njen predstojnik, od 1975 do upokojitve leta 1977 zdravstveni svetnik. Hkrati je od leta 1941 kot asistent deloval na ljubljanski Medicinski fakulteti, 1948 je bil izvoljen za docenta, 1962 za izrednega in 1968 za rednega profesorja za kirurgijo in specialno kirurgijo.
Izpopolnjeval se je na tujih klinikah v Lyonu, Parizu, Kölnu, Hamburgu, Düsseldorfu … Od 1960 do 1961 je bil predsednik kirurške sekcije Slovenskega zdravniškega društva, od 1961 do 1963 predsednik upravnega odbora Kirurške klinike. Aktivno je sodeloval na domačih in tujih strokovnih kongresih, objavil je preko 50 strokovnih člankov, razprav in referatov s kongresov.
Za svoje delo je bil odlikovan z redom zaslug za narod III. stopnje (1949) in z zlatim vencem (1956). Sodelavci se ga spominjajo kot prijetenega, kolegialnega predstojnika s takrat obvezno distanco Lavričeve šole, po drugi strani pa je ostal skromen in ni nikdar poudarjal svojih zaslug. Iskreno se je veselil napredka in uspehov svojih sodelavcev. Do sebe je bil strog in isto je zahteval od drugih. Natančno je ločil medsebojni odnos: na eni strani homo patiens in na drugi medicus curans. Vedel je, da je bolnik več kot pa samo njegova bolezen.
Literatura
Enciklopedija Slovenije, 15. zvezek, 2001