Zapri
Foto: Družba penatov v gostilni Pri kolovratu po odkritju spominske plošče Andreju Smoletu, leta 1926. Z leve : Maksim Gaspari, Joža Glonar, Fran Mercina, Milan Šerko, Ciril Dolenec, Igo Gruden, Alfred Šerko, Matej Šmalc, Juš Kozak, Izidor Cankar in Avgust Pirjevec.
ŠERKO,
Milan
|
botanik
| , |
učitelj
| , |
naravoslovec
| |
Rojen:
13. april 1881,
Cerknica
Umrl:
1965,
Ljubljana
Občina:
Cerknica
Oče Franc Šerko (1851–1929) je bil veleposestnik, trgovec z lesom in gostilničar, o materi Zofiji (rojeni Obreza) (1857–1939) ni veliko znanih informacij.
V družini je bilo pet otrok. Starejša sestra Ana (1876–1883) je umrla, ko je bila stara 7 let. Imel je tudi štiri brate: starejša brata sta bila Adolf (1877–1908) in Alfred (1879–1938), mlajša pa Edvard (1882–?) in Ernest (1884–1916). Brat Alfred, ki je ravno tako študiral na Dunaju, je bil priznani slovenski nevrolog in psihiater ter več let dekan ljubljanske Medicinske fakultete. V letih 1930–1932 je bil tudi rektor Univerze v Ljubljani.
Milan Šerko je osnovno šolo (4 razredi) obiskoval v Cerknici, šolanje je nadaljeval v Ljubljani na gimnaziji: prva štiri leta na Cesarsko kraljevi II. državni gimnaziji, zadnja štiri pa na Cesarsko kraljevi I. državni gimnaziji, kjer je opravil tudi maturo (maturitetno spričevalo ima datum 26. september 1901).
V letih od 1901 do 1902 je bil prostovoljec pri pehotnem polku št. 27 v Ljubljani. Nato je od 1902/03 do 1906/07 študiral naravoslovje na Filozofski fakulteti dunajske univerze. Predavanja, ki jih je Milan Šerko obiskoval, so bila izrazito naravoslovno usmerjena, največ predavanj in vaj je izbral s področij botanike in zoologije, nekaj je imel tudi kemijskih, fizikalnih in geoloških predmetov. Kljub naravoslovni usmerjenosti študija je poslušal tudi posamezna predavanja iz zgodovine filozofije, pedagogike, psihologije, nemške literature ter slovanske skladnje.
5. aprila 1906 je prosil za dovoljenje za opravljanje izpitov za pridobitev doktorskega naslova iz botanike v povezavi z zoologijo. Dvourni strog ustni izpit je uspešno opravil 12. maja 1906, enourni izpit pa 18. maja. Štiri dni kasneje je bil na Filozofski fakulteti dunajske univerze na podlagi opravljenih izpitov in predložene disertacije z naslovom Vergleichend-anatomische Untersuchung eines fossilen Koniferen-Zapfens und fossilen Holzes (Primerjalno-anatomske raziskave fosilnega storža iglavcev in fosilnega lesa) promoviran za doktorja filozofije. Recenzenta sta bila priznana profesorja botanike Richard von Wettstein in Julius Wiesner, ki sta 15. aprila 1906 podpisala pozitivno oceno njegovega doktorata.
Slaba dva tedna po podelitvi doktorata, 2. junija 1906, je Milan Šerko na dekanat dunajske Filozofske fakultete poslal prošnjo za vračilo svoje disertacije v namen objave. Disertacijo so z nekoliko spremenjenim naslovom (Vergleichend-anatomi-sche Untersuchung einer interglazialen Konifere) objavili tri leta kasneje v znanstveni reviji Öster-reichische botanische Zeitschrift.
Zahvalo na koncu objave je Šerko namenil svojemu mentorju Wettsteinu, ki je bil tudi izdajatelj in urednik botanične revije, ter botaniku Ottu Porschu (1875–1959), ki je bil v času Šerkovega študija docent na Filozofski fakulteti, pri katerem pa Šerko presenetljivo ni vpisal nobenega predmeta.
Po promociji maja 1906 je petindvajsetletni Milan Šerko vpisal v zimskem semestru 1906/07 še predmet Kristalografske in mineraloške vaje za začetnike pri mineralogu in petrografu Friedrichu Beckeju (1855–1931). Te predmete je sicer že obiskoval v obsegu štirih ur na teden v zimskem semestru 1903/04. Razlogov za to ne poznamo, je pa Šerko že v času svojega študija izbral kar nekaj predavanj s področja mineralogije, kar priča o njegovem zanimanju za to stroko.
Šerko je bil v času študija na Dunaju družbeno zelo aktiven. Bil je prvi knjižničar in eden od ustanovnih članov društva svobodomiselnih slovenskih akademikov Sava, ki je bilo ustanovljeno 15. maja 1903. Geslo društva je bilo »Vse za svobodo in narod!«, njegovo ustanovitev pa je podprl tudi poslanec dr. Ivan Tavčar (1851–1923).
Po vrnitvi v domovino je Šerko daroval nekatere zoološke preparate Deželnemu muzeju. Kljub temu da ga najdemo na seznamu članov Muzejskega društva v letu 1914, nikoli ni v njem aktivno deloval.
Kot rezervni častnik je bil leta 1908 povišan v poročnika pri 27. polku, šest let kasneje pa v nadporočnika. Med 1914 in 1918 aktivni vojaški službi. Iz tega obdobja je zanimiv zapis o Šerkovem vojaškem udejstvovanju v letih 1914 in 1915, v katerem je podrobno podana njegova vojaška aktivnost od 27. julija 1914, ko je prevzel poveljstvo tretjega bataljona pri 27. pehotnem polku, do junija naslednjega leta, ko postane častnik na železniški postaji Podmelec. Leta 1916 je bil Šerko odlikovan z »Najvišjim pohvalnim priznanjem«.
Jeseni 1908 je Šerko nastopil službo na Gimnaziji v Novem mestu. Decembra istega leta je Šerko kot učiteljski pripravnik pod strokovnim vodstvom profesorja Frana Jeraja nastopil preizkusno učiteljsko leto na II. državni gimnaziji v Ljubljani, kjer je poučeval tudi naravoslovec Ivan Macher, pred tem pa pod mentorstvom profesorja Alfonza Pavlina na I. državni gimnaziji. Tako je že na začetku svoje učiteljske poti prišel v neposredni stik z avtorjema takrat veljavnih botaničnih učbenikov. Pavlin je svoj »Prirodopis rastlinstva« izdal 1898, Ivan Macher pa »Botaniko za višje razrede srednjih šol« 1910 in »Prirodopis rastlinstva za nižje razrede srednjih šol« 1913.
Od leta 1911 je ponovno učil na Gimnaziji v Novem mestu kot provizorni učitelj, z naslednjim letom pa je poleg običajnih predmetov prirodopisa, fizike in matematike prevzel tudi izbirni predmet »strelne vaje«, za kar so na posebnem tečaju inštruktorjev za strelne vaje julija 1912 izobrazili nekatere častnike v rezervi.
Šerko se je 16. aprila 1912 poročil z županovo hčerjo Angelo Zurc (1888–1976) in se očitno tudi družbeno dobro situiral. Od 1911 je poverjenik Šolske družbe sv. Cirila in Metoda, postal je podpredsednik Mestnega šolskega sveta, s strani občine je bil imenovan za zastopnika, ki naj bi poskrbel za bolj pregledno porabo sredstev dijaške kuhinje; ta naj bi namreč bila na voljo predvsem članom »Marijine kongregacije«, kar pa je »velečastiti gospod dr. Ciril Ažman, o. kr. gimnaz. profesor za veronauk in načelnik dijaške kuhinje« odločno zavračal. Bil je dejaven tudi v Narodni čitalnici (vsaj 1914. leta tudi član nadzornega odbora, in 1920. njen predsednik).
5. avgusta 1913 se po sklepu Deželnega šolskega sveta v Ljubljani Šerka priporoči za »definitivno« namestitev na novomeško gimnaziji in to mesto je tudi dobil, vendar kot kaže šele 15. septembra 1919. S 1. svetovno vojno se je od 1914. do 1918. leta učiteljsko delovanje Šerka prekinilo. Po vrnitvi na novomeško gimnazijo 25. novembra 1918 je poleg svojih rednih obveznosti prevzel še nekajurno tedensko obveznost poučevanja prirodopisa na novoustanovljeni Trgovski šoli.
V letu 1921 je bil premeščen z novomeške gimnazije in je postal učitelj na II. državni gimnaziji v Ljubljani (današnja gimnazija Poljane). Nenavadno dejstvo je, da je prav ista številka časopisa Slovenec, ki obvešča o Šerkovi premestitvi v Ljubljano, objavila tudi »Protest«, pod katerim sta podpisana profesorja Hinterlechner in Šerko, ki odločno nasprotuje grožnjam politike novoustanovljeni Ljubljanski univerzi: »Kdo je, ki si nam upa groziti z ukinjanjem cele univerze, če se ne bo ugodilo njegovi želji?! Izjavljava, da nisva politično ne klerikalca, ne radikalca, ne socialista, da pa naju veže vkljub temu na našo državo, kraljevino SHS… iskrena ljubezen…«.
Skupaj s svojim bratom Alfredom Šerkom, psihiatrom in tedanjim dekanom Medicinske fakultete, ter njegovim sinom Alfredom Šerkom ml. je Milan Šerko postal gonilna sila ljubljanskega društva ZOO, ki je od leta 1927 vse bolj razvijala načrte za veliki živalski vrt v Tivoliju. Društvo se je soočalo tudi s precejšnjimi težavami. Viri navajajo, da so jim na prezimovališču na Miklošičevi cesti poginile živali. Obseg delovanja društva je bil precej velik, saj so posedovali 175 različnih kletk ter 34 akvarijev in terarijev. Kljub temu je do prave ustanovitve živalskega vrta preteklo še več kot 10 let, saj je bilo društvo v začetku 1930. let razpuščeno.
Upokojil se je leta 1945, nato je bil reaktiviran in je poučeval na 1. državni ženski gimnaziji v Ljubljani.
Šerko je bil pred in neposredno po 2. sv. vojni zelo aktiven v Klubu akvaristov Prirodoslovne sekcije ljubljanskega muzeja in kasneje ustanovni član Društva akvaristov Ljubljana, ki je delovalo od 1949 do 1972.
Milan Šerko je umrl leta 1965 in je pokopan na pokopališču Vič v Ljubljani. V grobi leži skupaj z ženo Angelo, bratom Alfredom, ki je umrl 1938 in nečakom Alfredom ml., krasoslovcem, ki je umrl 1948.
Literatura
Kramberger, P., Jogan,N. 2019. Slovenski doktorji filozofije s področja botanike na dunajski univerzi (v: Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na dunajski Filozofski fakulteti (1872-1918)) .Str 357-374