HREN,
Jakob
|
politik
| , |
pravnik
| , |
poslanec
| |
Rojen:
1. julij 1830,
Begunje pri Cerknici
Umrl:
29. december 1924,
Ljubljana
Občina:
Cerknica
Jakob Hren je bil rojen 1. julija 1830 v današnji Cencovi hiši v Begunjah pri Cerknici. Oče Andrej Hren in mati Marija (rojena Hočevar) sta imela dvanajst otrok. Jakob je bil predzadnji.
Že zgodaj je imel prebujeno narodnostno zavest in redno je prebiral Bleiweisove Novice. Nanj je še posebno vplivala revolucije v habsburških deželah leta 1848 in naraščajoči pritiski meščanstva po političnih pravicah. Spomladi 1849 se je kot osmošolec s petimi sošolci javil za v vojno proti Italiji, pa oče mu vstopa ni dovolil.
Po končani šoli je hotel vstopiti v ljubljansko bogoslovje. Imel je namreč veliko željo, da bi pozneje šel kot misijonar v Afriko, v Chartum. Sprejetih je bilo samo 12 prosilcev in on ni bil med njimi. Namesto tega se je v oktobru 1849 s tremi prijatelji (Hiti, Ivanec, Mrak) odpravil študirat v Prago. Do Celja so šli peš, od Celja do Mürzzuschlaga z novozgrajeno južno železnic, potem spet peš do Glogovice. V Wiener - Neustadtu jih je policija prijela kot panslaviste. Ostati so morali na Dunaju, kjer so se nastanili v III. Okraju. Tam so bili že L. Svetec, Jeriša in Cegnarj.
Na Dunaju je ostal kot pravnik tri leta. Njegov predavatelj je bil tudi Franc Miklošič. Kasneje je odšel v Gradec, kjer je bila novoustanovljena slovenska pravna fakulteta. Tam je obiskoval predavanja prof. dr. Jožefa Kranjca in dr. Janeza Kopača. Izpite je opravil z odliko.
Leta 1853 je vstopil v pravno službo v Ljubljani. Dve leti kasneje je imel sodni izpit, ki ga je opravil z odličnim uspehom. Po letu 1855 je do leta 1860 služboval v Zagrebu, kasneje še v Požegi in Osijeku.
Leta 1862 je bil premeščen v Celje kot namestnik državnega tožilca. V avtobiografiji je zapisal: »Tu se je pričel moj križev pot«. V kazenskih razpravah je namreč v končnih govorih s slovenskimi obtoženci govoril slovensko, kar je bilo nezaslišano. Hodil je tudi v čitalnico. Leta 1863 se je v Mariboru udeležil slavnosti tisočletnice slovanskih apostolov. Hren je skupaj z dr. Hočevarjem in notarjem Mihaljakom začel sloveniti različne nemške uradne vzorce. Vsa ta njegova dejanja so šla v nos Nemcem, zato so ga ožigosali za panslavista.
Leta 1867 je bil prestavljen v Ljubljano. Proti njemu so celo sprožili disciplinarno preiskavo, saj se je leta 1869 udeležil tabora v Vižmarjah in si pripel spominski napis: »Ne vdajmo se!«. Dobil je pisni ukor kot »panslavistični agitator«.
Leta 1870 je prišel kot državni pravnik v Novo mesto, kar je bilo njegovo zadnje in edino napredovanje.
Leta 1880 je bil premeščen v Celovec v deželno sodišče kot edini član, ki je govoril slovensko. Tu je spoznal Sketa in Apiha. Pet let kasneje je bil izvoljen za deželnega in državnega poslanca za kočevski okraj. Ko je bilo leto kasneje v Celovcu izpraznjeno mesto podpredsednika deželnega sodišča, se je za položaj potegoval tudi Hren. Na Dunaju so zahtevali, naj odstopi od obeh poslanskih mandatov, kar je odklonil. To je bil razlog, da mesta podpredsednika deželnega sodišča ni dobil.
Kot poslanec je na Dunaju in v Ljubljani večkrat posegel v razprave. Dosegel je med drugim: podporo »Glasbeni Matici« (l. 1887.). S pomočjo spomenice, ki so jo sestavili dr. Sket, Apih in drugi, je dosegel uvajanje obveznosti slovenskega pouka za učence slovenske narodnosti na srednjih šolah na Koroškem. Trudil se je tudi za izboljšanje gmotnega položaja državnih uslužbencev ter njih vdov in sirot (govoril v državnem zboru leta 1887 in 1888). Poleg tega se je boril za plačilo odškodnine nedolžno obsojenih, zgraditev mostu čez Savo pri Radečah (pri Zidanem mostu). Leta 1886 so v državnem zboru razpravljali o Scharschmidovem predlogu, ki se je nanašal na zakona o izvedbi 19. člena državnega osnovnega zakona, ki naj bi varoval nemščino kot državni jezik. Hren je za razliko od slovenskih kolegov, ki so se strinjali s Čehi in Poljaki, 12. marca 1886 zagovarjal mnenje, naj se jezikovno vprašanje reši v državnih, ne pa v deželnih zborih, kjer bi Nemci na Koroškem in Štajerskem ter Italijani na Goriškem Slovence preglasovali. Za nastop je od Andreja Einspielerja iz Celovca (borca za pravice koroških Slovencev), dr. Sketa, Andreja Winklerja iz Ljubljane prejel zahvalno pismo.
Upokojil se je leta 1894.
Umrl je star 94 let, 29. decembra 1924 v deželni bolnici v Ljubljani. Pokopan je pri cerkvi Sv. Križa na Žalah.
Literatura
https://stareslike.cerknica.org/
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi238781/
https://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_H/Hren_Jakob_1830_1924.xml