JAGER,
Ivan Janez (John)
|
arhitekt
| , |
urednik
| , |
arhivar
| , |
inovator
| , |
urbanist
| , |
antropolog
| , |
zbiratelj
| |
Rojen:
16. maj 1871,
Bistra, Vrhnika
Umrl:
13. oktober 1959,
Minneapolis, Minnesota, ZDA
Občina:
Cerknica
Ivan Jager je bil rojen 16. maja 1871 v Bistri pri Vrhniki. Prva leta življenja je z družino živel v železniški čuvajnici številka 365, ki je danes ni več, saj je bil oče Andrej Jager železniški čuvaj, zadolžen za odstranjevanje kamnov vzdolž tirov. Materi je bilo ime Katarina, rojena Primožič. V Jagrovi družini je bilo osem otrok, sedem fantov in ena deklica.
Maja 1874 je bil oče premeščen, zato so se preselili v Ivanje selo.
Družina je veliko časa preživela v gozdu, ki jih je obdajal.
Ivanov brat Franc je v razgovoru z novinarjem aprila 1940 povedal: "Mati je sedela pred hišo in pripravljala za kosilo. Lupila je krompir in k njej je prišla srna in ji iz naročja jedla lupine. Bili smo zadovoljni in srečni, saj smo pri hiši imeli in doživeli marsikaj. Imeli smo vsega, samo denarja ne." vir: http://www.vrhnika.si/?id=66&m=pages
Ljudsko šolo je obiskoval na Uncu. Gimnazijo v Ljubljani je obiskoval od leta 1885 do 1886, naprej pa realko do 1892.
Že kot otrok je bil nadpovprečno nadarjen ter izredno dober risar. Med šolanjem se je soočal z revščino, zato si je pomagal s podporami in inštrukcijami.
Na realki je bil njegov profesor Fran Levec, ki je znal mlademu Jagru in njegovim sošolcem vzbuditi močno ljubezen do slovanstva in še posebej do slovenske kulture. Ivan Jager ga je leta omenjal kot svojega drugega očeta. Idealom panslavizma, ki mu jih je vcepil profesor Levec, je ostal zvest vse življenje. V času šolanja na realki se je z napredno mislečimi in zavednimi sošolci organiziral v tajno društvo Sloga.
Po šolanju v Ljubljani se je najprej zaposlil kot domači učitelj v Ribnici pri sodniku Erhatiču, potem je odšel na Dunaj. Študiral je tehniko in kasneje postal asistent pri profesorju Gruberju. Aktivno se je vključeval v družbeno življenje slovenskih intelektualcev na Dunaju. Družil se je z arhitektoma Jožetom Plečnikom in Maksom Fabianijem ter z jezikoslovci in literati Rajkom Nahtigalom, Otonom Župančičem in Vladimirjem Levcem.
Sodeloval je tudi pri ustanovitvi Kluba slovenskih tehnikov na Dunaju. Zavzemali so se za razvoj tehnične terminologije v slovenskem jeziku. Med naloge slovenskih tehnikov se je štelo tudi proučevanje slovanskega sloga in slovanske okrasne umetnosti. Čutili so veliko dolžnost do domovine in njihova želja je bila, da kot dobro organizirana skupina nastopijo na slovenskih tleh. Jager je leta 1896 ob petletnici »Kluba slov. tehnikov« kot njen član predaval »O luči«.
Poleg osnovnega študija arhitekture ga je navduševalo raziskovanje narodne ornamentike. Ivan Jager je med leti 1892 in 1902 zelo veliko potoval ter pri tem zbiral in skiciral ornamente. Med šolskimi počitnicami je kolesaril po Dolenjski, Beli krajini, Krasu in Vipavi. Poleg naše domovine je skiciral tudi po Slavoniji, na Hrvaškem in med služenjem vojaškega roka drugod po Avstro-Ogrski. Predvsem so ga zanimali pirhi in njihovo okraševanje. Zbral je čez 150 motivov slovenskih, hrvaških in čeških pisanic, jih opremil s poimenovanjem posameznih motivov, dokumentiral njihovo geografsko poreklo in si zapisal tehnični postopek barvanja. Vrednost številnih skic je v njihovi opremi: vedno je zabeležil kraj, datum in včasih je pripisal komentar.
Osredotočil se je tudi na razlago simbolike južnoslovanskih ornamentov. Zbirko pirhov z Moravskega, Hrvaške in Slovenije je Jager kot odličen risar izdelal sam. Jager ni bil klasični zbiralec narodnega blaga, temveč mu je zbrano gradivo služilo za nadaljnji študij, v tem primeru slovenskega narodnega sloga in ornamentike, ki jo je vključeval v svoje arhitekturno ustvarjanje.
Vse to znanje je uspešno uporabil tudi pri opremi Narodne kavarne v Ljubljani, ki je bila takrat v prostorih današnje Knjižnice Otona Župančiča.
Že leta 1898, sočasno z razcvetom dunajske secesije, je Jager povezal narodnostno tematiko z naprednimi, modernimi idejami. Ornamentalno gradivo je uporabil za ilustracijo pri knjigah prijatelja Ivana Cankarja »Za narodov blagor« in »Vinjet« ter dveh pesniških zbirk Otona Župančiča »Pisanice« in »Čaša opojnosti«. Vendar se zaradi svoje skromnosti ni želel podpisati s svojim imenom.
Ivan Jager sodi v isto generacijo kot Plečnik (rojen 1872) in Fabiani (rojen 1865), dva znana in pomembna slovenska arhitekta. Vse tri je na Dunaju v svoj krog pritegnil Otto Wagner, ki je bil takrat profesor na umetnostni akademiji. Za omenjeno trojico arhitektov je Jager v svojem pismu založniku Schwentnerju napisal, da jih njihova domovina noče priznati in da raje daje pomembna naročila tujim projektantom. Plečnika je Jager celo imenoval »slovenski Michelangelo«.
Kljub vsemu je bil Jager tesno povezan s kulturnim okoljem v domovini, saj je bil leta 1900 sodelavec pri prvi slovenski umetnostni razstavi v Ljubljani. Tam je pokazal tudi svoje osnutke za opremo Cankarjevih Vinjet in Za narodov blagor ter za Župančičevi deli Čaša opojnosti ter Pisanice.
Prijatelj iz študentskih dni, Ivan Valenčič, je Jagru zaupal načrt prezidave stanovanjske hiše in hleva v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Jager je dobil v izdelavo tudi načrta za gostilno in zadružno mlekarno v Trnovem pri Ilirski Bistrici v letu 1900. Stavba nekdanje mlekarne v Trnovem danes propada. Leta 1901 je izdelal načrt za vodnjak – spomenik Miroslavu Vilharju v Postojni. Spomenik so odkrili leta 1906, vendar je bil med obema vojnama uničen.
Zaradi razočaranja ob nesprejetem predlogu za stavbo Kranjskega deželnega dvorca, ki ga je oddal državnemu stavbnemu inženirju Janu Hrasky-ju, se je odločil, da odide na tuje. Na Dunaju je postal asistent prof. Gruberja in sodelavec prof. M. Fabianija.
Azijske kulture so ga vedno zelo zanimale. Zato je v juniju 1901 sprejel poziv avstrijske vlade in šel v Peking vodit gradnjo stavbe avstrijskega poslaništva. Delovanje na Kitajskem je povzročilo hitro zorenje novih načel v njegovih pogledih na arhitekturo liričnega »fin de siecla«. Nove temeljne težnje napredne arhitekture tistega časa so kazale odstop od historičnih slogov ter hkrati upoštevale funkcionalnost in ornamentiko v novi t. i. funkcionalni arhitekturi, ki je smotrno urejala omejeno prostornino.
Danes je stavba, ki jo je gradil Jager, ena od pomembnejših stavb v Pekingu.
Leta 1902 je iz Pekinga odšel preko Japonske v ZDA, kjer je imel sorodnike (očeta, brate in sestro). Nad Ameriko je navdušen.
Bil je zbiratelj ljudske umetnosti. Svojo zbirko v Pekingu dopolni še s predmeti azijskih kultur. Zbral je veliko vezenin, tkanin, okrasov, lesenih, izrezljanih ščitnikov za sablje in japonskih lesorezov. V Ameriko pride s tremi kovčki in 9 zaboji. Šalil se je, da je edini evropski izseljenec, ki je prišel v ZDA preko Pacifika.
Leta 1903 je prišla za njim v Ameriko Selma Erhovnic iz Ribnice na Dolenjskem. Poročila sta se še istega leta. John in Selma Jager sta imela enega otroka, hčerko, ki je umrla v zgodnji mladosti.
Jager je kmalu postal izumitelj in ima več patentov ter je bil v mestu in na univerzi spoštovan strokovnjak, pobudnik betonskih zgradb in urbanist. Imel je neverjeten odnos do narave. Razmišljal je o vključevanju človeka in bivanja v okolje. Zelo je zagovarjal, da se mora arhitektura razvijati v skladu z naravo.
V listu »The New World« je 21. novembra 1903 objavil članek »A Plea for New Ideals«, v katerem zahteva, naj Amerika pri svojih cerkvenih stavbah zavrže zgodovinske sloge in ustvarja iz svojega – po lastnih potrebah in okusu. Članek je objavil v upanju, da bo z njim pridobil stranke. Ob istem času je izdal brošuro o cerkvenem stavbarstvu s praktičnimi nasveti za arhitekte.
S svojim bratom Francisom Jagrom, ki je bil župnik v ZDA, je sodeloval pri gradnji več cerkva, za katere je narisal načrte. John (Ivan) Jager je tako načrtoval gradnje v mestih Touton, Canby, St. Leo in Clara City.
Jager je oblikoval tudi cerkev sv. Bernarda v St. Paulu in cerkev sv. Štefana v okrožju Brockway v Minnesoti (obe na seznamu National Register of Historic Places), kjer je živel njegov brat Francis Jager. Bernardova cerkev je bila ena prvih armiranobetonskih stavb v Minnesoti. Ima edinstveno strukturo s podrobnostmi v secesijskem slogu in se pogosto omenja kot ikona v okrožju delavskega razreda.
Leta 1904 je ob reki Minnehaha kupil 20 arov veliko zemljišče. Območje je bilo izven mesta, povsem na samem. Pobočje vzpetine zaokrožujejo cedre rdeče barve. Vse okoli njih pa so zeleni listavci in iglavci. Mesto je raslo, toda Jager je svoje sosede prepričal, da so meje in namene zemljišča ohranili. Ustanovil je celo Združenje za varstvo in izboljšanje Hiavatskega višavja (Hiawatha Heights improvement association), v katerem je spodbujal vse arhitekte na tem območju, da bi dosegli harmonijo med strukturo in naravo. Bil je vztrajen, tako da je soseska ohranila naravne lepote območja vse do danes. V tem delu Minneapolisa (Minnesota) si je leta 1904 sezidal hišo na Red Cedar Lane št. 6 in je tudi sicer zelo aktivno posegal v urbanistični razvoj "svojega" mesta. Kot zanimivost lahko povemo, da je svojo hišo v ulici Rdečih ceder sezidal sam ob nedeljah. Božo Škerlj, ki je bil pri njem, se spominja, da je rad božal kamne v pritličju, ki jih je sam zbiral in vzidal v steno.
Še danes je znan kot "graditelj Minneapolisa". Njegov sodelavec in prijatelj v novi domovini William Gray Purcell (učenec Louis Henry Sullivan ‒ očeta arhitekturnega modernizma) ga omenja kot prvega, ki je v ZDA formuliral revolucionarno načelo, da je arhitektura umetnost z omejitvami oblikovanega prostora. To načelo so v Ameriki začeli upoštevati šele nekaj desetletij kasneje. Do vsega tega je prišel z opazovanjem in izkušnjami, ki jih je dobil na Kitajskem, ko je upošteval predloge tamkajšnjega arhitekta Ta-Yu.
V razpravi What the Engineer Thinks je predlagal, da bi nadomestili pet klasičnih redov arhitekture s petero elementi (glina ‒ opeka, kamen, les, kovina in vlakna) in jih združili z devetimi osnovami kitajskega dobrega vladanja v 14 zapovedi, ki naj bi bile moralna osnova arhitekture.
Leta 1914 je Jager opravil obširno študijsko popotovanje po Evropi, kjer je preučeval mesta, vzhodno umetnost po muzejih in zbiral dokumentacijo. Posebej se je posvetil tudi zbiranju narodnega blaga iz Makedonije.
Ko se je Evropa zapletla v prvo svetovno vojno, se je Jager kot vnet privrženec slovanskih idej takoj postavil proti Avstriji. Aktivno je sodeloval v Slovenski ligi in podprl odposlance Jugoslovanskega odbora. Zaradi svoje dejavnosti je bil v Gradcu v odsotnosti obsojen na smrt.
V tem času je v Parizu pripravljal izdajo slovenske ornamentike in izdajo Plečnikovih del. Oboje je ostalo samo pri načrtu, saj je odšel na poziv neke ameriške dobrodelne družbe na Solunsko fronto popravljat porušene hiše. Tam je z jugoslovanskimi prostovoljnimi četami ob koncu vojne skrbel za obnovo porušenih hiš in za izgradnjo prvega vodovoda.
Po zaključenem delu na Solunski fronti je nameraval vstopiti v mestno službo v Ljubljani, a se je na koncu leta 1919 raje vrnil v Minneapolis.
Po vrnitvi v ZDA je naprej razvijal svoj filozofski pogled na arhitekturo. Pri tem je analiziral odnos arhitekture do kmetijstva, astronomije, kemije, geologije, verstva, zdravilstva, sociologije in zgodovine, torej do sil, ki arhitekturo sooblikujejo in o njej tudi odločajo. Njegovo vodilo je bilo "misliti, iskati, preizkušati, ustvarjati". Za to pa arhitekta usposobijo okus in njegova pridnost, pogum, domiselnost in obzirnost. S tem se Jager uvršča med mislece, ki so postavili temelje ameriški arhitekturi.
Kmalu po vrnitvi v ZDA je začel sodelovati s firmo Hewitt in Brown, kasneje pa še s Purcell in Elmslie, ki je veljala za oblikovno zelo napredno. Vendar Jager ni želel, da se mu uradno prizna, kaj je njegov prispevek. Veljal je za tihega partnerja firme. Skozi leta je oblikoval tesno prijateljstvo z Williamom Purcellom. Veliko sta si dopisovala in njuna pisma so dokaz, da so bile Jagrove ideje napredne in da se je dopisovanje nadaljevalo do 50-ih let 20. stoletja. Purcell je v pismi iz leta 1956 zapisal: »Vaše mnenje, da je John Jager izjemno zanimiv kot človek in kot strokovnjak, je pravilno. Bil je moj dolgoletni prijatelj in v večjem delu teh zadnjih petdeset let tihi partner pri profesionalnem delu g. Elmslieja in mene samega. Njegov prispevek štejem za ne ravno majhen del našega uspeha.«
Jager je imel Plečnika za podobnega genija, kot je bil Michelangelo (tako je izjavil Božu Škerlu), za genija, kakršen se rodi na petsto let. S tem je vzbudil tudi pri Purcellu veliko zanimanje za Plečnikovo delo. Leta 1925 je Purcell v pismu Jožetu Plečniku napisal: »John Jager je posvetil Minneapolisu okrog dvajset let dela, na katero bi bili Vi ponosni. On je eden naših najbistrejših mislecev o vsem, kar zadeva estetiko, v zadnjih letih je izvršil ogromno delo v filozofskem raziskovanju skupnih rasnih temeljev.«
Svoje nove ideje je preizkusil in tudi uresničil na otoku, ki ga je kupil s tem namenom na jezeru Lake Vermilion v Minnesoti. V preprosti stavbi, ki jo je izdelal sam v Volčjem zalivu na jezeru Vermilton, je preživljal svoje počitniške dneve. Za ureditev otoka v Lake Vermilionu je po pričevanju Purcella porabil več kot trideset mesecev znanstvenega gozdarskega dela in osebno zamišljenega gradbenega dopolnjevanja, tako da je nastala naravna slika velike lepote.
Kljub temu da je prijateljstvo s Purcellom cvetelo, pa je bila Jagrova kariera v zatonu. Leta 1928 se je njegovo sodelovanje s Hewitt and Brown prekinilo. Zlom newyorške borze pa je vplival tudi na Jagrove osebne finance. Prisiljen je bil prodati velik del svoje osebne umetniške zbirke. Kupil jo je njegov prejšnji delodajalec, ravno tako ljubitelj azijske umetnosti, Edwin Hewitt. Po Jagrovi smrti je Hewitt doniral zbirko Minneapoliškem inštitutu za umetnost. Zbirka je vključevala tudi 1700 tsub (zaščita sabeljnega ročaja). Vsesplošno pa ni znano, da je bil Jager tisti, ki je zbirko ohranil tako kvalitetno in v odličnem stanju.
Po letu 1930 Jager ni bil več nikjer zaposlen, tako da ni mogel v celoti izraziti svojega talenta in sposobnosti.
Od leta 1933 do 1942 je bil nadzornik javnih del pri več programih. Ni pa jasno, kako je lahko preživel s tako majhnimi dohodki. V pomoč mu je bil tudi redni dotok denarja od Purcella kot finančna podpora. Purcellovo družinsko bogastvo je namreč prestalo veliko depresijo.
Jager je svoj čas zapolnil s sodelovanjem v intelektualni skupnosti Minneapolisa, intenzivnim študijem jezikoslovja in kot uredniški sodelavec Northwest Architect.
Od tridesetih let prejšnjega stoletja do svoje smrti pri 88 letih leta 1959 je Jager preživel nešteto ur za organiziranje v podjetju Purcella in Elmslieja. Njegova obsedena pozornost do detajlov, ki se ujema s Purcellovo podobno organizacijo njegovih dokumentov, je povzročila spektakularne Purcellove zbirke na Univerzi v Minnesoti. Večji del Jagrove ustvarjalne energije pa je šel v oblikovanje koče, poti in pokrajine Wolf Islanda, kjer je vsako poletje preživel sam. Proti koncu življenja je Jager opustil arhitekturno delo, bolj so ga zanimale knjige.
Znanemu slovenskemu antropologu Bogu Škrlju je ob njegovem obisku v ZDA leta 1952 pripovedoval: »Začel sem tukaj v divjini. Ljudem sem rekel, naj se okolje razvija v skladu z zahtevami narave, da ne smemo masakrirati doline Minnehahe. Nikoli ne smemo postati »slum« (močno naseljeno mestno stanovanjsko območje, sestavljeno iz gosto nabitih stanovanjskih enot slabe kakovosti gradnje). Rekel sem, da moramo ohraniti kontinuiteto doseženega, nekaj, kar ne bo propadlo. Joj, kakšne bitke smo bojevali z goseničarji. Pa smo zmagali. Ljudje danes rabijo mater naravo. Če jo poškodujemo z nespametno pozidavo, je to rak naše urbanizacije.«
Svoje srečanje je dr. Božo Škerlj opisal v Izseljenskem koledarju leta 1960.
V tem članku Škerlj plastično opiše, zakaj je Jager živel skoraj samotarsko življenje. Škerlja je kot antropologa zanimalo, zakaj skoraj ne goji stikov z drugimi Slovenci v Minneapolisu, ki jih sicer ni veliko, pa vendarle so. Zelo odločno se je upiral vsem objavam o sebi v časopisih. Nekoč je prišel k njemu novinar s tajnico zaradi nekega njegovega projekta. Po končanem delu je Jagru ponudil, da bi z njim napisal intervju. Jager pa ga je odklonil rekoč: “Poslušajte jaz sem naročnik obeh vaših časopisov. Če boste o meni kaj pisali, ne bom več.” Novinar tega ni razumel. Takšnega odgovora na ponujeno možnost intervjuja še ni doživel, saj so si vsi drugi želeli, da bi z njimi imel intervju. Jager mu je na njegovo začudenje odgovoril: »Poslušajte, nisem več mlad; potrebujem mir za delo. Delal sem vse življenje v miru, zato sem nekaj tudi ustvaril. Če me objavite v vaših časopisih, bom dobival dnevno 15 do 20 pisem, nešteto telefonskih klicev, pogovorov in obiskov, in naposled se lahko preselim kam drugam. Torej, če boste kaj takega naredili, se bom takoj izselil in gotovo ne bom več vaš naročnik.« Novinar je to stališče le s težavo razumel in ni več sili vanj.
Tako je tudi Jager metal v koš vsakoletna vabila knjižne publikacije »Kdo je kdo v Ameriki?« Do svoje smrti je živel sam z ženo na robu velikega mesta, le v krogu najbližjih sosedov.
Leta 1958, nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, sta Jagra obiskala Tatjana in Božidar Jakac. Ob tej priliki je nastal tudi njegov portret. Ta je nadvse pomemben, saj ne razpolagamo z nobeno njegovo drugo fotografijo iz njegovega starejšega življenjskega obdobja. Glede na to, da je Jakac bil že drugič v ZDA, je čutiti, da je želel s tem portretom Jagra bolj povezati s Slovenijo. V knjigi Odmev rdeče zemlje, ki je izšla 1932 in jo je napisal skupaj z Mirom Jarcem, namreč Jager ni omenjen v seznamu pomembnih ameriških Slovencev. Na neki način je ta portret zadnji vizualni spomin na tega velikega Slovenca.
Ves čas se je dopisoval z svojimi mlajšimi kolegi na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. V teh pismih je izražal željo, »da se na Grabnu v Ljubljani, kjer je danes spomenik ljubljanskemu mecenu Žigi Zoisu, ustanovi poseben “Jagrov kotiček“, ki bo sprejel vso njegovo dragoceno zapuščino ter s tem pripomogel k rasti mlade slovenske arhitekture, ki je po njegovem mnenju, po koncu druge svetovne vojne in s tem nove izgradnje, dobila veliko možnosti za ne sluten razvoj«.
Ivan Jager je, po pričevanju znancev in sosedov, umrl nenadoma na Noč čarovnic. Stopil naj bi v hišo, odložil rokavice in padel. Žena Selma naj bi tisto noč, kljub vsemu, še vedno delila sladkarije. Jager naj bi velikokrat sosedovim otrokom pripovedoval zgodbe o skalah, s katerimi je zgradil spodnji nivo svoje hiše. Bil naj bi čudovit pripovedovalec zgodb. Otrokom je pokazal tudi, kako je peskal les v svoji dnevni sobi, da bi »izvlekel zrno«. Govoril je tudi o uporabi bambusovih grabelj okoli dreves – ceder. Bil naj bi prijazen in nežen človek.
Po njegovi smrti je bila Selma za sosedove otroke kot babica. Po šoli so bili pogosto na obisku pri njej. Še vedno je zelo pogrešala svojo pokojno hčer in rada je preživljala čas z otroki iz okolice. V prostem času je vrtnarila in razvrščala papirje, jih pakirala in pošiljala. Z družino, ki je živela čez cesto, je preživela veliko počitnic, vse dokler leta 1963 niso zapustili Minnesote. Kljub temu so še vedno ostali v stikih. Ko sta otroka, ki sta se družila s Selmo, odrasla, sta konec šestdesetih let odšla v Evropo. Selma ju je prosila, naj gresta v Jugoslavijo in obiščeta Univerzitetno knjižnico v Ljubljani, kamor je poslala veliko moževih dokumentov.
Jager je vse življenje ohranjal pisne stike z Ljubljano in svojimi nekdanjimi študentskimi prijatelji. Spremljal je tudi delo svojega prijatelja Jožeta Plečnika in dokumentiral njegove uspehe. Menil je, da sodi med velikane evropske umetnosti. Dopisovala sta si med letom 1898 in 1954. Ob gradnji Narodne in univerzitetne knjižnice je Plečnika v pismih svaril, da je narodno knjižnico treba zaščiti pred možnim bombardiranjem iz zraka. Korespondenca je presahnila samo v obdobju, ko je Plečnik deloval v Pragi.
Zapuščino slovenskega arhitekta Ivana Jagra je Knjižnica SAZU prejela leta 1967 in leta 1969. Njegova dediščina je shranjena v 44 albumih, vezanih v usnje, z napisom John Jager – arhitekt 1891‒1959. V njih je obsežno gradivo o delu in življenju ter interesnih dejavnostih, dokumenti, memoarni zapisi, korespondenca, gradivo, raziskave. Poleg albumov je bogata Jagrova knjižnica in njegovi originalni načrti v posebni kovinski skrinji.
Jagrova strokovna zapuščina je bila razvrščena po tematskih in kronoloških vidikih. Zbirko je uredil že arhitekt Jager sam. V Ameriki je zapuščino hranil na otoku jezera Lake Vermilion v Minnesoti, ki jo je preuredil po svojih načrtih. Tam je ustvaril obsežen študijski prostor in knjižnico, ki jo je poimenoval The Cave (Duplina) ob zalivu Minnehaha, kjer je nakopičil gradivo za študij.
Arhitektu Jagru so študij arhitekture na Visoki tehnični šoli na Dunaju omogočili slovenski meceni, kot sta bila Franc Kotnik z Verda in Ivan Valenčič iz Trnovega pri Ilirski Bistrici. Prejeto dobronamernost je vračal ter po svojih močeh in možnostih pomagal slovenskim študentom arhitekture in njihovim profesorjem v Ljubljani. Iz Minneapolisa v ZDA je že pred 2. svetovno vojno pošiljal strokovno literaturo na Plečnikov seminar, po vojni pa v Ravnikarjev.
Slovenski študenti arhitekture in profesorji so bili prav zaradi Jagrovih pošiljk ameriških arhitekturnih knjig in revij dobro informirani o arhitekturnem dogajanju v ZDA in tudi drugod po svetu. Jager je vseskozi v ameriških strokovnih krogih širil vedenje in pomen o slovenskem arhitektu Jožetu Plečniku. Slovenska arhitektura v začetku 20. stoletja zato ni bila omejena zgolj na srednjeevropski in mediteranski okvir. Prav zaradi velikega vpliva Jagra je v Plečnikovem opusu zaslediti sledi kitajske, japonske, etruščanske arhitekture in morda kakšne ameriške vzore, kar daje Plečniku univerzalni okvir in svetovni domet.
Kljub temu da Jager v Sloveniji ni zelo poznan, se je občina Vrhnika odločila, da imajo po njem imenovano Jagrovo cesto. Svoje kratko, pa vendarle zasluženo geslo ima Jager tudi v Enciklopediji Slovenije.
Leta 1973 je D. Prelovšek objavil v Sintezi študijo: Janez Jager in slovenska arhitektura z večjim številom slikovnih ilustracij
Tri leta kasneje je SAZU na posebni razstavi prikazal izbrani del Jagrovega gradiva v Prešernovi dvorani SAZU.
Leta 2021 je bila v grajski kapeli Fužinskega gradu razstava ob 150-letnici rojstva Ivana Jagra. Prikazovala je bogato in razpršeno Jagrovo zapuščino v Ljubljani, tako iz knjižnice SAZU, arhiva Fakultete za arhitekturo, Plečnikove hiše in Muzeja za arhitekturo in oblikovanje ter Northwest Architectural Archives (NAA) v sklopu univerze Augsburg v Minneapolisu (Minnesota) v ZDA.
Na razstavi so bili predstavljeni rokopisi in besedila povezana s korespondenco arhitekta z Jožetom Plečnikom, Edvardom Ravnikarjem, mecenom Valenčičem in drugimi. Prvič je bila predstavljena strokovna literatura z Jagrovimi opombami, ki jo je Jager pošiljal študentom in profesorjem na Oddelek za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Razstavo je bogatila tudi digitalna predstavitev Jagrovega opusa, ki je povezana z obiskom kustosa dr. Boga Zupančiča septembra 2018 v Minnesoti, kjer si je ogledal Jagrova ameriška dela.
Jager je bil vsestranska osebnost: bil je arhitekt, urbanist, graditelj, oblikovalec notranje opreme, grafični oblikovalec, ilustrator, krajinski arhitekt, inovator, organizator, povezovalec, arhitekturni teoretik in filozof, pisec in urednik, jezikoslovec, antropolog, preučevalec ljudske umetnosti, strastni zbiratelj in arhivar, svetovalec, strokovnjak za saditev dreves in tudi čebelar … Morda je prav v tej vsestranskosti iskati vzrok, da se ni bolj močno zasidral na kakšnem od navedenih področij. Slogovno seže njegov arhitekturni opus od secesije, iskanja narodnega sloga pa vse do kitajskih in japonskih vplivov in modernizma ter na koncu do sonaravnega, trajnostnega razvoja.
Čeprav je Jager znamenit arhitekt in z zlatimi črkami pisan v zgodovino arhitekture in urbanizma v Minneapolisu in v ZDA sploh, pa je v Sloveniji relativno malo poznan. Temu je bil deloma kriv tudi sam. Ker je živel in ustvarjal v samoti v svojem domu na Ulici rdečih ceder. Bil je skromen in ni želel, da se govori ali piše o njem. Vesel pa je bil, če je dobil obisk iz domače dežele. William Purcell je o Jagru, ki se ni podpisal pod nobeno razstavo, še povedal: »… g. Jager pa je tako skromen, da postane človeku že nerodno. Lastnega imena sam ni hotel postaviti v ospredje, nihče pa ni postal pozoren na to pomembno nadrobnost.«
Celotna širina in globina dejavnosti tega zasebnega človeka ne bosta nikoli povsem znani. Njegova knjižnica, pa tudi njegovi lastni obsežni spisi so v veliki meri izginili (še en dejavnik njegove relativne anonimnosti). Njegova vdova Selma Jager je poskušala del dokumentov razvrstiti, a je bila na koncu večina njegovih papirjev po Selminih navodilih zažgana. Prav tako je bila uničena vsa osebna korespondenca.
Literatura
https://kovcek.rogelj.net
https://www.sah.org/publications-and-research/sah-blog/sah-blog/2013/05/15/john-jager-unknown-prairie-architect-in-minnesota.-part-1
https://stareslike.cerknica.org
https://www.minneapolishistorical.org/items/show/108
https://val202.rtvslo.si/2018/12/kulturnice-arhitekt-ivan-jager/
https://www.radio94.si/ivan-jager-v-muzeju-za-arhitekturo-oblikovanje/
https://mao.si/razstava/arhitekt-ivan-jager-in-ljubljanska-sola-za-arhitekturo/
https://vrhnika.eu/?m=pages&id=65
Rožič, J. 2010. Nacionalni slog v arhitekturi. V: Slovanstvo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi : zbornik predavanj. Str. 129-136.
Kambič, M. 1999. Arhitekt Ivan - John Jager: (1871-1959) : sodelavec biroja Purcell & Elmslie. V: Zbornik za umetnostno zgodovino = Archives d'histoire de l'art = Art history journal. L. 35 (1999), str. 247-265.