GRABRIJAN,
Dušan
|
arhitekt
| , |
publicist
| , |
pedagog
| |
Rojen:
29. december 1899,
Lož
Umrl:
22. oktober 1952,
Ljubljana
Občina:
Loška dolina
Plečnikov učenec iz prve v domovini izšolane generacije slovenskih arhitektov je bil rojen v Ložu. Pri sedmih letih mu je umrl oče. Osnovno šolo je obiskoval v Krškem, leta 1915 ga je mati vpisala na realko v Ljubljani. Kasneje je obiskoval študij arhitekture na Tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Po prvih dveh študijskih letih je prišel na univerzo profesor Jože Plečnik, ki se je vrnil iz Prage. Grabrijan je leta 1924 diplomiral kot eden izmed prvih treh Plečnikovih študentov. Po diplomi se je eno leto izpopolnjeval na »Ecole des Beaux Arts« v Parizu.
Leta 1925 so po njegovih načrtih na ljubljanskih Žalah izdelali spomenik slovenski moderni, posvečen Josipu Murnu, Ivanu Cankarju in Dragotinu Ketteju.
Do leta 1929 je bil zaposlen na Gradbeni direkciji v Ljubljani, kasneje pri Gradbeni direkciji v Sarajevu, kamor se je tudi preselil. Kot arhitekt - projektant je vse manj deloval in se s koncem tridesetih let dokončno posvetil pedagoško-raziskovalnemu delu. Bil je vnet iskalec novih poti v arhitekturi. Z navdušenjem je širil ideje Loosa, Le Corbusiera, Wrighta, Aalta. V Sarajevu je našel v stari muslimanski arhitekturi stične točke z Le Corbusierevo teorijo in arhitekturo, pozneje pa še v večji meri v makedonski hiši.
Ob začetku vojne so ga odpeljali v nemško ujetništvo, po izpustitvi se je vrnil v Sarajevo, kjer je ostal do konca vojne. Leta 1946 se je zaposlil kot referent za strokovno šolstvo na ministrstvu za rudarstvo in industrijo v Ljubljani.
Docent na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete univerze v Ljubljani je postal leta 1947, leta 1951 pa izredni profesor. Med tem časom je intenzivno pisal, pripravljal in urejal tekste za načrtovane knjige.
Umrl je leta 1952 zaradi komplikacij pri kirurškem posegu.
Za časa življenja je izdal dve knjigi, ostale so izšle po njegovi smrti na pobudo njegove vdove prof. Nade Grabrijan.
V Arhitekturnem muzeju Ljubljana hranijo njegovo obsežno zapuščino, ki priča o arhitektovem bogatem strokovnem, znanstvenem, kulturnem in družabnem življenju. Med zbranim gradivom najbolj izstopa dopisovanje z arhitektom hrvaško-bosanskega rodu Jurajem Neidhardtom, s prijateljem arhitektom Milanom Severjem, omeniti velja še pisma arhitektov Franceta Tomažiča, Marjana Tepine, Edvarda Ravnikarja in Marjana Šorlija. Njegova žena Nada, ki je verjela v svojega moža in ohranjala njegovo delo živo, je s korespondenco nadaljevala vse do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Dela:
- Sarajevo i njegovi trabanti, izbor Grabrijanovih sarajevskih člankov. Zagreb: Tehnički vjesnik, 1942.
- Urbanizem, arhitektura, konstrukcije, redakcija besedila. Projektivni zavod LR Slovenije, 1945.
- Zgodovina arhitekture, skripta. Ljubljana: Tehnična fakulteta Univerze v Ljubljani, 1949.
- Orientalska hiša v Sarajevu s posebnim ozirom na sodobno. Ljubljana: DZS, 1957.
- Kako je nastajala naša sodobna hiša. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1959.
- Makedonska hiša ali sprehod iz stare orientalske v sodobno evropsko hišo. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1976.
- Plečnik in njegova šola. Maribor: Obzorja, 1968.
Literatura
- Grabrijan, Dušan. Makedonska hiša ali prehod iz stare orientalske v sodobno evropsko hišo. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1976.
- Grabrijan, Dušan. Bosensko orientalska arhitektura v Sarajevu s posebnim ozirom na sodobno. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1985.
- Rotar, B. Dušan Grabrijan – arhitekt, pedagog, raziskovalec in pisec. Srp, 5 (1997) 21-22, str. 103–139.