BONAČ,
Janez
|
duhovnik
| , |
prevajalec
| , |
nabožni pesnik
| , |
nabožni pisatelj
| |
Rojen:
9. maj 1832,
Topol pri Begunjah
Umrl:
21. december 1863,
Žužemberk
Občina:
Cerknica
V mlajših letih se je uveljavil kot pesnik, kasneje je ustvarjal predvsem v prozi in prevajal. Prevajal naj bi tudi Sveto pismo, in sicer Baruhovo knjigo, vendar prevod ni ohranjen.
Ime je dobil po očetu, mati Neža Bonač, je bila rojena Zalar.
Gimnazijo je končal v Ljubljani, od tretjega razreda kot gojenec Alojzijevišča. Po maturi 1856 je v Ljubljani študiral bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen 26. julija 1859. V letih 1860–61 je bil prefekt v Alojzijevišču, potem do smrti kaplan v Žužemberku, ko se je smrtno ponesrečil pri ježi, star komaj 31 let.
V gimnazijskih letih je začel pisati pesmi nabožne vsebine, ki jih je objavljal v Zgodnji danici: Luč vere, Resnica, Lepši dom (Na pokopališu), Svetimu Jožefu, Presveto Rešnje Telo (Večni Križa bliš), Pomlad, Prava omika, Noč – dan duha, Zvezdicam, Starček, Slovo matere, Odgovor Svetogorskimu, Previdnost Božja, Pravica Božja, Sveta Terezija, Nebeški Jeruzalem (Za vsih Svetnikov dan), Ljubim ranjkim (Na vernih duš dan), Sveti Advent, Marija – Mati svete Ljubezni, Marija naše zavetje, Zvezdicam, Segorska dolina, Sveta Vera, Varstvo čistosti, Marija – Darilce Marii, Čednost, Solzica na prijatlov grob (v slovo Gregorju Kemperlu), Časa tek.
Po 1858 se je uveljavil predvsem kot pisec nabožnih proznih besedil, čeprav je še vedno pisal tudi pesmi. Objavil je pesem ob imenovanju ljubljanskega škofa Jerneja Vidmarja: Prečastitimu, visokoučenimu, prespoštovanimu gospodu gospodu Jerneju Vidmarju, škofu ter knezu dohtarju sv. pisma itd. ... o slovesni vpeljavi na prestol škofije Ljubljanske 1. maliga serpana 1860, vesela domovina, Ljubljana (soavtor Matej Frelih, izšla je tudi v latinščini in nemščini). Objavil je še Pogled v novo leto ter žalostinko Na grob slavnimu gospodu Gregorju Riharju (Zgodnja danica, 1863).
V letih 1858–1861 je v Zgodnji danici po delih objavljal spodbudne zgodbe za bolj poglobljeno duhovno življenje, ki jih je naslovil Nektere iskrice.
Napisal je tudi življenjepis prijatelja Gregorja Kemperla, ki je 1858 umrl med študijem bogoslovja. Življenjepis je bil najprej objavljen v Drobtinicah za leto 1859–60, nato je 1860 izšel v Gradcu v knjižni obliki.
V času študija bogoslovja je sestavil molitvenik z naslovom Sveta nebesa, naša prava domovina, ki je prvič izšel 1859 in kasneje doživel še štiri ponatise. V semeniških letih je pripravil tudi molitvenik Iskrice.
Kot duhovnik je pospeševal češčenje presvetega Rešnjega telesa, pogosto obhajilo in skrb za lepšanje revnih cerkva. V Zgodnji danici je 1861 na to temo objavil prispevek z naslovom Lepe darila revnim cerkvam.
Preizkušal se je tudi na prevajalskem področju. V slovenščino je prevedel delo Vedno češenje svetiga rešnjiga Telesa in lepšanje revnih cerkvá: premišljevanja in molitve, posebno za ude te bratovšine; izvirnik je napisal francoski jezuit Jean Baptiste Boone. Delo je prvič izšlo 1863 v Ljubljani, kasneje je z nekoliko spremenjenim naslovom izšlo še dvakrat.
Literatura
Viri in literatura:
• Franjo Marn: Venec na grob prečastitega gospoda Janeza Bonača, Zgodnja Danica, 17, 1864, 13–14
• Josip Marn: Janez Bonač, Jezičnik, 19, 1881, 39–44
• Lukman Franc Ksaver: "Bonač Janez". Slovenski biografski leksikon. Slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013
• Franc Simonič: Slovenska bibliografija, Ljubljana, 1903–1905, 43–44