KRAJC,
Jože - Žakelj
|
partizan
| , |
komandir
| , |
politični delavec
| , |
španski borec
| , |
mornar
| |
Rojen:
8. avgust 1903,
Rakek
Umrl:
11. julij 1944,
Rodež
Občina:
Cerknica
Po njem se imenuje osnovna šola na Rakeku, kjer se je Krajc leta 1903 rodil delavcu Petru in materi Mariji (roj. Gpmbač). Z domačega Rakeka ga je pot vodila v Trst, kjer se je izučil za ladijskega strojnika. Po končanem šolanju je kot izkušen strojnik ob ustanovitvi Kraljevine Jugoslavije vstopil v kraljevo vojsko, kjer je do leta 1935 delal kot podoficir strojnik na podmornici. Iz obdobja njegovega službovanja v vojaški mornarici je znana fotografija z imenom kraljeve ladje, na kateri je služboval »Kr. brod Orao«.
Zaradi revolucionarne dejavnosti in članstva v KPJ je bil leta 1935 odpuščen iz vojske in obsojen na zaporno kazen. Po odpustitvi iz zapora je pred orožniki pobegnil v Francijo, kjer je postal mornar trgovske mornarice v Marseillu, se poročil s Francozinjo in imel sina Jožeta.
Iz Francije je odšel v Španijo, kjer je postal poročnik španske republikanske vojske. Po porazu republikanskih sil se je umaknil v Francijo, a so ga 1940 Francozi vrnili nazaj v domovino. V tem obdobju je bil obsojen na šest mesecev zapora in se v začetku 1941 zaposlil v jeseniški železarni.
Poleti 1941 je odšel v partizane in postal politični komisar Pokljuške in nato Jelovške čete, iz katerih je bil 5. avgusta 1941 ustanovljen Cankarjev bataljon. Kasneje so enote Cankarjevega bataljona reorganizirale svoje čete in jih razposlale na različne kraje. Večina 3. čete s štabom Cankarjevega bataljona je odšla v Selško in Poljansko dolino. Komisar 3. čete Cankarjevega bataljona je postal Jože Krajc – Žakelj. Glede na vse močnejše nemške sile se je decembra 1941 štab Cankarjevega bataljona odločil za umik iz Poljanske doline in kot najugodnejši kraj za bivanje izbral Dražgoše, kjer so se borili v Dražgoški bitki (9. - 11. januar 1942).
Aprila 1942 je bil Jože Krajc – Žakelj imenovan za komandanta novoustanovljenega Poljanskega bataljona, vendar je Žakelj ostal v tem bataljonu le nekaj več kot mesec dni, saj se je Gorenjski odred reorganiziral, saj so bile partizanske enote utrujene in zdesetkane zaradi stalnih aktivnosti nemških varnostnih sil. V reorganiziranem Gorenjskem odredu je postal komisar 1. ali Gregorčičevega bataljona. To dolžnost je opravljal do začetka marca 1943.
Sporazumno z Glavnim štabom NOV in POS je Krajc aprila 1943 odšel na Primorsko, maja postal inštruktor Pokrajinskega komiteja KPS za Slovensko Primorje in odšel v Goriška Brda, kasneje pa še v Beneško Slovenijo. Septembra 1943 so briško in beneško okrožje združili v okrožje Zapadne Primorske, Krajc je postal sekretar tega okrožja. Že kmalu po ustanovitvi so se vsi bataljoni Zapadno – primorskega odreda napotili na Goriško fronto. Ustanovitve enote pod tem imenom niso nadrejeni štabi nikoli potrdili, delno tudi zato, ker je na tak način deloval le dobrih deset dni.
Jože Krajc je julija 1944 govoril na javnem predvolilnem zborovanju v Kozani v Goriških Brdih. Kratko poveljevanje nastajajočemu Zapadno – primorskemu odredu je bila tudi Krajčeva zadnja vojaška naloga. Nato so se s skupino 24 aktivistov iz Kozane odpravili na pokrajinsko partijsko konferenco v Lazno pri Čepovanu, ki je bila sklicana za 15. in 16. julij 1944. Za prehod čez naraslo Sočo so izbrali breg pri Krstenici nad Anhovim, kar bi tudi skrajšalo pot. Kot nekdanji podoficir v vojni mornarici bivše Jugoslavije in mornar v Franciji je zagotavljal, da je prehod Soče mogoč. Krajc, ki je bil poleg Srebrniča izvrsten plavalec, se je po pripovedih preživelih celo šalil, koliko brodolomov je preživel kot mornar. Uporabili so nemški vojaški gumijast čoln, v katerem je bilo prostora za štiri ljudi in opremo. V prvem čolnu, ki naj bi ga s pomočjo jeklenice in vrvi povlekli na drugi breg, so bili poleg Krajca še Jože Srebrnič, Venceslav Krivec-Janko in Jože Peršolja-Filip. Prečkanje Soče ponoči 11. julija 1944 se je za četverico tragično končalo. V bližini kraja, kjer so izginili, je spomenik, na katerem je napisano tudi njegovo ime. Krajčevo truplo so našli šele 20. julija 1944 pod mostom v Anhovem in ga pokopali na Gorenjem polju. Kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v skupno grobnico na pokopališču v Kanalu ob Soči. Verjetno je ob prevrnitvi čolna Krajc udaril z glavo ob skalo, saj je imel, ko so ga našli, desno stran obraza in glave zmaličeno in podpluto, zaradi tega udarca je verjetno izgubil zavest in utonil. Obstajajo pa tudi indici, da je bil Krajc skupaj s kolegi, med katerimi je bil tudi narodni heroj Jože Srebrnič, žrtev Varnostno-obveščevalne službe VOS oz. Vojske državne varnosti VDV.
Franc Črnugelj – Zorko, Krajčev sodobnik in soborec, je o njem napisal, »da se je izkazal kot izredno dober organizator in terenski politični delavec. Postal je duša narodnoosvobodilnega boja v Goriških Brdih in celo v Beneški Sloveniji. V svojih dejanjih je bil preudaren in premišljen. Ljudje so mu neomajno zaupali in ga spoštovali. Bil je veder človek, poln doživetij iz Francije, Španije in služenja pri mornarici.«
Literatura
Štolfa, Milko: Med briškimi griči je posijalo sonce, Ljubljana, 1963, str. 50
Črnugelj, Franc: Na zahodnih mejah - 1944. Briško-beneški odred, Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1993-2000, str. 87
Jan, Ivan: Dražgoška bitka, Ljubljana, 1971, str. 281
Bitka kakor življenje dolga, Ljubljana, 1978, str. 255
Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, VI. del, 3. knjiga, Ljubljana, 1956, dok. 42
Deželak Barič, Vida: Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941 – 1943, Ljubljana, 2007
Marušič, Branko: Krajc, Jože. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1015810/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (10. oktober 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982
https://zb-ng.si/2013/01/25/smrt-v-brdih/
|