ŽERJAV,
Gregor
Rojen:
14. november 1882,
Lož
Umrl:
27. junij 1929,
Poljče, Radovljica
Občina:
Vodilni slovenski liberalni politik v dvajsetih letih preteklega stoletja Gregor Žerjav oz. Žerjal, kot so tudi zapisovali njegov priimek, se je rodil v Ložu sodniku Gregorju in Amaliji (rojeni Kindig). Šole je obiskoval v Ljubljani, saj se je družina kmalu odselila iz Loža. Vseskozi je bil odličnjak, tudi na nemški klasični gimnaziji. Od 1901 do 1906 študiral pravo na dunajski univerzi. Po promociji 1906 je bil sodni praktikant v Ljubljani, 1907–1914 odvetniški kandidat z opravljenim odvetniškim izpitom leta 1914.
Svojo idejno in politično pot je začel v okviru narodno-radikalne mladine. Zavzemal se je za splošno volilno pravico in za napredek, izobrazbo vsakega posameznika, saj le tako lahko napreduje tudi družba in narod. Svoja stališča je podal septembra 1905 v Trstu na prvem shodu narodno-radikalnega dijaštva v programu s pomenljivim naslovom Iz naroda za narod! Narodno radikalni ali mladi liberalci, kakor jih je moč imenovati, so v slovenski liberalizem vnesli duha narodnega radikalizma, vendar je bila njihova hiba nekritično občudovanje Srbije in vsega srbskega, kar se je iztekalo v direktni neživljenjski jugoslovanski narodni unitarizem. Jeseni 1907 je bil imenovan v vodstvo Zveze slovenskih zadrug v Ljubljani. V liberalni stranki, ki jo je dotlej vodil Ivan Tavčar, je Žerjav 1908 prevzel vse organizacijske posle in postal glavni vodja Narodno napredne stranke na območju Kranjske. Kljub mladosti je postal eden glavnih finančnih svetovalcev slovenske nacionalno-liberalne stranke. Afera z osrednjo nakupovalno in prodajno zadrugo oz. blagovno centralo Agro–Merkur, enim največjih liberalnih zavodov na Slovenskem, ustanovljenim 1908, ga je že leta 1910, ko je prišlo do stečaja, pripeljala na sodišče. Očitali so mu nezakonito črpanje sredstev, prekoračenje dobroimetja v poslovanju zavoda, krivdo za stečaj, kar je Žerjav priznal, vendar kazni ni prestal. To ga je osebno in politično močno prizadelo, saj je bil polom zavoda v tedanjih notranjih razhajanjih med slovenskimi liberalci, med 'mladini' in 'starini', dobrodošel za staro vodstvo z Ivanom Tavčarjem na čelu, ki je ponovno prevzel vodenje Narodno napredne stranke - NNS.
Pred vojno je kot pisec, urednik ali soustanovitelj revij oziroma listov pisal idejne, politične in informativne članke za Dijaški almanah, Slovenski branik, Belokranjca, Sočo in bil soustanovitelj in urednik lista Notranjec med leti 1911 in 1915. Deloval je tudi v Gorici, kjer se je posvetil kulturnemu in političnemu delovanju, zlasti 1913 ob deželnih in 1914 ob občinskih volitvah.
Po začetku prve svetovne vojne je Žerjav ustanovil nelegalno organizacijo, ki je delovala proti Avstro-Ogrski monarhiji in podpirala oblikovanje združene Jugoslavije. Med njegovimi najožjimi sodelavci sta bila tudi radikalna narodna liberalca mlajše generacije Albert Kramer in Bogumil Vošnjak. Astro-Ogrske oblasti družbe niso nikoli odkrile. Kljub temu je bil Žerjav v prvih mesecih vojne preventivno aretiran in zaprt na ljubljanskem gradu zaradi svojih prosrbskih nazorov. Po manj kot mesecu dni je bil izpuščen. Vrnil se je v Trst in se spomladi 1915 udeležil sestanka slovenskih in hrvaških politikov, kjer so se posvetovali o protiavstrijski propagandi in ustanovitvi jugoslovanske države. Delovanje je avgusta1915 povzročilo novo aretacijo pod obtožbo veleizdaje. Pred vojaškim sodiščem v Ljubljani so ga spričo pomanjkanja dokazov oprostili, a konfinirali v zgornjeavstrijsko mesto Gmünd, kasneje v Gradec, kjer je preživel večino prve svetovne vojne. Bil je vpoklican tudi k vojakom, a zaradi bolezni kmalu odpuščen.
Spomladi 1917 je dobil dovoljenje za selitev na Dunaj, kjer je deloval kot novinar in tajni dopisnik Slovenskega naroda. V dunajskem parlamentu je kot tajnik Jugoslovanskega kluba sodeloval z Antonom Korošcem iz Vseslovenske ljudske stranke. V tem obdobju je leta 1917 pod psevdonimom Südslave objavil brošuro, v kateri podpira Majniško deklaracijo in z natančnim opisom severne meje bodoče jugoslovanske države povzroči hudo razburjenje med koroškimi in štajerskimi Nemci, ne opredeli pa se o zahodni meji z Italijo. Po razpadu Avstro-Ogrskega cesarstva je bil v delegaciji Države Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je decembra 1918 podpisala deklaracijo, s katero je bila ustanovljena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Po letu 1918 je postal goreč zagovornik jugoslovanskega centralizma in unitarizma. Junija 1918 je bil med soustanovitelji Jugoslovanske demokratične stranke, ki se je leta 1919 spremenila v demokratsko stranko. Vodil je gospodarstvo in nacionalizacijo tujih industrij. Poleg tekočih zadev je izpeljal dve pomembnejši: leta 1919 ustanovitev slovenske univerze, ter leta 1920 ustanovitev novega liberalnega dnevnika Jutro.
Trikrat zapored je bil izvoljen v jugoslovanski parlament – v letih 1920, 1925 in 1927. Od decembra 1921 do decembra 1922 je zasedal mesto ministra za socialno politiko. Izdal je zakone o zavarovanju delavcev, o zavarovanju zasebnih nameščencev, o zaščiti ubogih, starih in onemoglih.
Leta 1922 je bil vpleten v najbolj odmevno afero v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, povezano z Jadransko banko, ko so mladi liberalni politiki (dr. Gregor Žerjav, dr. Albert Kramer, dr. Vekoslav Kukovec, Adolf Ribnikar in drugi) poneverili več milijonov dinarjev v korist svojega strankinega krila, kar je vodilo kasneje tudi k razcepu stranke. V javnosti se je po aferah pojavila karikatura Žerjava kot dr. Cekina, ki je opozarjala na njegovo vpletenost v različne dvomljive finančne posle.
Med novembrom 1924 in julijem 1925 je bil minister za gozdarstvo in rudarstvo, kratek čas tudi minister za pravosodje. Izdal je zakon o komercializaciji gozdnega gospodarstva, izgradil gozdarsko administracijo in pripravljal združitev celotne lesne industrije v rokah države. Podpiral je pogozdovanje krasa in drugih goličav ter na tem področju zagotavljal kredite. Skupaj z Albertom Kramerjem je vodil slovenske liberalce v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Najvidnejši pečat, ki ga je vtisnil v slovensko zgodovino 20. stoletja, je bilo njegovo brezpogojno zavzemanje za uveljavitev jugoslovanske narodne in državne enotnosti, skrb za usodo vseh Slovencev, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj meja Kraljevine SHS. Nasprotoval je širjenju komunističnih idej in političnemu katolicizmu. Na Slovenskem je bil eden od političnih pokroviteljev Orjune, ki se je zavzemala za unitarnocentralističen značaj jugoslovanske države. Slovenski del politične organizacije so v spominski literaturi poimenovali kot Žerjavova garda.
Leta 1910 je priredil popularno zgodovinsko povest Črna žena tirolskega pisatelja Sebastiana Riegerja. Dogajanje v času turških vpadov in kmečkih uporov je prestavil na Gorenjsko. Da je knjiga lahko izšla pri Katoliški založbi, se je avtor Žerjav, takrat poznan slovenski liberalni politik, skril za psevdonimom Javoran.
Žerjava so po besedah sodobnikov odlikovale delavnost, vztrajnost, iniciativnost, velikopoteznost. Zelo dolgo je bolehal za jetiko, umrl je 27. junija 1929 na svojem posestvu na Poljčah blizu Radovljice. Pokopali so ga z državniškimi častmi na ljubljanskih Žalah. Pogrebni sprevod naj bi po ljubljanskih ulicah spremljalo desettisoč gledalcev, tako prijateljev kot nasprotnikov, in naj bi bil največji od pogreba dr. Janeza Evangelista Kreka.
Literatura
Igor Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo. Ljubljana: Študentska založba, 2003
Janko Prunk, "Žerjav Gregor". Slovenski biografski leksikon. Slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013.
Jurij Perovšek, O demokraciji in jugoslovanstvu: slovenski liberalizem v kraljevini SHS/Jugoslaviji. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2013
http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi898500/
https://www.delo.si/kultura/knjiga/dolgovi-in-spregledi-slovenske-literarne-zgodovine.html
https://sl.wikisource.org/wiki/%C4%8Crna_%C5%BEena