ŠEST,
Osip (Josip)
|
igralec
| , |
prevajalec
| , |
profesor
| , |
režiser
| , |
publicist
| , |
scenograf
| |
Rojen:
23. julij 1893,
Metlika
Umrl:
22. maj 1962,
Golnik
Občina:
Cerknica
Osnovno šolo je obiskoval v Krškem in v Cerknici, realko pa v Ljubljani. Enoletni gledališki tečaj pri Milanu Skrbinšku je obiskoval leta 1911 in 1913 zaključil dunajsko Ottovo gledališko šolo. Leta 1915 je bil v ruskem ujetništvu. Po oktobrski revoluciji se je zaposlil v gledališču v Rjazanu in v Moskovskem narodnem domu. V Rusiji se je seznanil z gledališčem K. S. Stanislavskega. Leta 1919 je bil angažiran kot igralec in režiser v Narodnem gledališču v Ljubljani in že v sezoni 1920/21 je bil med vodilnimi režiserji ljubljanske Drame. Kot srednješolec je nastopal v dijaških predstavah, kasneje v profesionalnih gledališčih, izoblikoval je okrog 60 vlog, po letu 1925 pa se je predvsem posvetil režiserskemu poklicu.
Režiral je nad 250 dramskih in opernih predstav, ki so doživele 2400 uprizoritvenih večerov. Kot režiser in prevajalec je na slovenske odre postavil precej sodobnega evropskega dramskega repertoarja (O. Wilde, L. Pirandello, M. Maeterlinck, G. Büchner, A. Strindberg, W. Hasenclever). Pod vplivom gledaliških praks iz Rusije in znamenitega avstrijskega režiserja Maxa Reinhardta, ki je zaznamoval berlinsko Nemško gledališče, je Šest režiral dramske in operne predstave, ki so jih uprizarjali tudi na prostem. V poletnem gledališču v Tivoliju so uprizorili Sen kresne noči, Kralja Ojdipa, Prodano nevesto, pred ljubljansko uršulinsko cerkvijo pa so postavili Slehernika. Njegove izvedbe so tako močno pretresle vprašanje odrskega prostora, predvsem vprašanje inscenacije, kjer se je pokazala potreba po novi, sodobni scenski opremi. Leta 1922 sta Šest, ki je besedilo prevedel takoj po njenem izidu na Češkem, in scenograf Vaclav Skrušny na odru ljubljanske Drame povzročila provokacijo z uprizoritvijo modernega konstruktivističnega besedila Karla Čapka R.U.R. (Rossumovi univerzalni roboti), ki je zahtevala scenografijo v stilu kompozicij ruskih konstruktivistov in weimarskega Bauhausa.
V gledališču je pripravil več krstnih uprizoritev slovenskih avtorjev, tudi mladinskih (I. Cankar, A. Kraigher, S. Majcen, I. Šorli, A. Novačan, O. Župančič, S. Grum, B. Kreft, P. Golia). Iz tujega repertoarja je režiral tako klasike kot tedaj sodobne avtorje, predvsem pa so pomembne njegove uprizoritve W. Shakespeara. V letih od 1920 do 1938 je režiral 13 njegovih tragedij in komedij, nekatere dvakrat (Sen kresne noči, Komedija zmešnjav), Othella celo trikrat. V operi je prav tako na oder postavil izvirna slovenska dela (A. Förster, Gorenjski slavček; R. Savin, Gosposvetski sen, Matija Gubec; H. Sattner, Tajda; S. Osterc, Iz komične opere; D. Švara, Veronika Deseniška) in dela svetovnih klasikov (Mozart, Bizet, Puccini, Wagner, Prokofjev).
Po prvi svetovni vojni je do 1945 predaval gledališko igro in recitacijo na Konservatoriju glasbene matice in kasneje na Akademiji za glasbo operno dramaturgijo, režijo in dikcijo.
Kot izredno plodovit publicist je objavljal dramaturške analize, režijske poglede, ocene repertoarjev in uprizoritev, portrete svojih sodelavcev, vtise s potovanj, zabavne feljtone, komentiral neposredne dogodke, vse s pridihom humorja. Objavil pa je tudi tri samostojne knjige - o lepem vedenju, spomine na rusko ujetništvo in humorne prozne zapise iz gledališkega življenja.
Šest je bil ob Milanu Skrbnišku, ki pa se je posvetil predvsem igri, prvi moderni režiser na Slovenskem. Kot mednarodno priznanje je leta 1925 prejel diplomo francoskega ministrstva za prosveto v Parizu, doma pa naslov profesor in višji režiser. Za svoje delo je leta 1953 prejel Prešernovo nagrado.
Dela:
Kar po domače (1936, 1962, 1994)
Enaintrideset in eden (1937)
Sezam, odpri se! (1955)
Literatura
Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, Ljubljana 1999
Osebnosti, od M do Ž, Ljubljana 2008
Slovenska književnost, Ljubljana 1996