Notranjci.si



Biografski leksikon Notranjci predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov notranjci@kjuc.si.

Pogoji uporabe vsebin
SVETLIČIČ Frančišek Foto: Rojstna hiša U malnu. Vir: https://www.rudarske-hise.si/case/hisa-u-malnu
Galerija slik
SVETLIČIČ,  Frančišek
duhovnik
pesnik

Rojen: 
2. april 1814, Idrija
Umrl:  22. februar 1881, Ljubljana


Občina: 
Cerknica

Svetličič Frančišek je bil rojen 2. aprila 1814 v Spodnji Idriji očetu Martinu in materi Mariji (rojeni Golob). Bil je nadarjen in marljiv deček. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je od leta 1827 do 1835 obiskoval ljubljanski licej, kasneje je študiral bogoslovje (posvečen je bil 5. avgusta 1839). Kot kaplan je služboval v Rovtah nad Logatcem (1840–1843), nato v Cerknici (1843‒1846) in na Vrhniki (1846‒1856). Leta 1851 je z odliko opravil župnijski izpit in nato do leta 1863 opravljal službo župnika v Sorici. Od leta 1863 pa do upokojitve leta 1879 je služboval v Godoviču, kjer se je že takoj lotil obnove cerkve in si s tem prislužil škofovo pohvalo.

Janko Lokar ga je opisal kot moža srednje, a močne rasti. Bil naj bi prijaznega in lepega obličja ter šaljive, vendar vljudne narave. Opisal ga je tudi kot rednega, vestnega in točnega duhovnika. Zaradi svojih lastnosti naj bi bil precej priljubljen. Klicali naj bi ga gospod »Fronc« in povsod naj bi ga ohranili v lepem spominu.

Govoril naj bi slovensko, latinsko in nemško. V svojem prostem času je rad planinaril in lovil srnjad, zajce ter šoje. Posebno veselje je imel z lovom na kače.

Po upokojitvi je nekaj časa živel na Razdrtem. Kot delničar propadle banke Slovenija je izgubil vse svoje premoženje. Nazadnje je živel v Ljubljani, kjer so ga denarno podpirali prijatelji duhovniki.

Za pesništvo ga je navdušil Fran Metelko. Nanj je vplivala Krajnska čbelica, zlasti Prešeren. Po njem se je zelo zgledoval, kar se pozna v njegovih pesmih. Pesem Erazem Ravbar, ki je zajeta iz Valvasorja, je napisana popolnoma po Prešernovem Povodnem možu.

V svojem času je veljal za prvega pesnika Kmetijskih in rokodelskih novic, v katerih je objavil večino svojih pesmi (1846‒1869). Med letoma 1860 in 1863 je objavljal v leposlovni reviji Slovenski glasnik, sodeloval pa je tudi v Vodnikovem spomeniku (1859), kjer je objavil sonet Valentinu Vodniku v spomin.

Svetličič je bil najbolj plodovit v letih od 1846 do 1849. Ni bil priložnostni pesnik, marveč izpovedovalec svoje notranjosti. Odlikuje ga tehtna vsebina in skrbna, večinoma sonetna oblika. Svetličič je pisal tako lirske kot epske pesmi. V lirskih pesmih je prikazoval življenje kot trdo delo in trpljenje (Življenja namen, Najdena domovina). Snov za pripovedne pesmi je zajemal iz zgodovine in pripovedk, ki so bile razširjene med ljudstvom. V snovi se čuti spomin na kraje, kjer je služboval (balade Erazem Ravbar, Turški križ, Ukleti graščak, epska pesem Na Mravljiškem vrhu, pesem Cerkniško jezero). Najrajši uporablja primere iz narave, kmečkih del (oranje, sejanje, košnja, žetev) ali romantične prispodobe (vožnja po morju, popotnik, romar, jetnik). Zložene so večinoma v nibelunški kitici. Anton Janežič in Jakob Sket sta njegove pesmi uvrstila v različna šolska berila.

S poezijo se je ukvarjal do smrti, vendar je v zadnjih letih življenja pisal zgolj zase. Zadnja pesem ima datum 12. junij 1880. Vso literarno zapuščino je izročil Josipu Marnu, ki jo je objavil v »Jezičniku«, v popolnoma rokopisni obliki.


Cerkniško jezero

(Po narodni povesti zložil Frančišek Svetličič.)

Zakaj še dan današnji iz lesa gostega.
Dva grada vsa poderta tak milo gledata
V planjavo lepo, kjer je široko jezero
Med Javornikom temnim in Slivnico golo?

Kjer reže z urnim čelnom valove zdaj čelnar,
Je rezal nekdaj brazde z drevesom oratar;
Debele cede pasle so se po travnicih,
Kjer skrivajo se ribe po sencah mahovih.

V gorenjem gradu, ki je na berdu stermkastim,
Ponaša oče s sinom se skor dorašcenim;
V dolenjem pa, ki s skale tje v Karlovco stermi,
Cvete lepote rajske edina mlada hči.

Mladenec se uname za krasno deklico,
Zasede en dan konja, in jaha snubit jo;
Odgovor, ki dobi ga, presune mu sercé,
Da toči britke solze nazaj domu grede.

V odgovor ta zamišljen pri breznu, ki reži
Sred polja in požira studence, postoji;
Kar mož zaraščen čudno iz žrela dvigne se.
In mu prijazno pravi: Povej mi, kaj ti je?

Mladeneč zdihne: Snubil na Karlovcu sem hčer,
In mislil prisnubiti si jo brez vseh over;
Al mislim dal slovo sem, ker vidim, da ni moč
Spolniti mi, kar terjal nje oče je rekoč:

Sovražil sem očeta, sinu sovražil bom,
Pozabil pa sovraštvo in dal ti jo na dom
Za ženo, ki jo snubiš in vidiš pred seboj,
Ce jo prepelješ v čelnu od tod na Stegberg svoj.

Ljubezen prava, sin moj! mu mož odgovori,
Je derzna in nobenih over se ne zboji;
Zatoraj bogaj, stori, kar svetujem, zvesto,
In rečem ti, to dekle nevesta tvoja bo.

Iz močnega železa omrežje si izkuj,
Zavezni ž njim to žrelo, in terdo ga zasuj,
Zasuto bo tiščalo pritoke vse na stran,
In jezero stopilo v prostorno bo ravàn.

Netegoma dopolni, kar mož mu svetuje,
Se veseli, da voda zares narašča se,
Si steše ročno čelnič iz mehkega lesa,
In serčno tje prek srede pod Karlovec vesla.

Prekanjeno priljuden sprejme ga Karlovčan,
Obljubi hčer mu v zakon, odloči svatbe dan;
Mladenča pa obide, zakaj da, sam ne ve,
Otožnost, skerb neznana, ko z grada v čelnič gre.

Še enkrat, preden dojde poroke srečni čas,
Iz serca rad bi gledal neveste svoje kras,
Bi slišal iz ust njenih saj tri besedice,
Da vedel bi, al ona še zanj gori al ne.

Ko jame se nočiti, odrine in vesla
Za lučjo, ki mu z grada visocega miglja,
Ko bliža se pa bregu, mu zgine spred oči,
Obda ga strašna tema, in groze obledi.

Enako veši druga luč zdaj posveti se,
Ker meni, da z lin grajskih, se krepko v veslo vpre;
Kar zgrabi vir dereč ga, in v Karlov’co dervi,
In čelna in čelnarja nihče več vidil ni.

Skrivne prigodbe nočne posluša hči molče,
Obleče se na skrivšem kot se nevesti gre,
Se verže z verh ozidja v valove ročnoma,
In spolni tak prerokbo moža povodnjega.

Zato še dan današnji iz lesa gostega
Dva grada vsa poderta tak milo gledata
V planjavo lepo, kjer je široko jezero
Med Javornikom temnim in Slivnico golo.



Literatura
Jereb, R. Ob dvestoletnici rojstva Frančiška Svetličiča. Komunitator, 2014, letnik 14, št. 70, str. 16–17.

Lokar, J. 1903. Frančišek Svetličič. Književna črtica. V: Dom in svet, letnik 16 (1903), št. 10, str. 592‒599.

Primorski slovenski biografski leksikon: 15. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1989, str. 492–493.

Stanič, S. 1922. Fran Svetličič. Pozabljenemu pesniku v spomin. V: Mladika, letnik 3 (1922), št. 7, str. 208‒209.

https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi635882/

https://stareslike.cerknica.org/2017/11/01/1948-cerknisko-jezero-po-narodni-povesti/



Glej tudi



Prispeval/-a: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
Zadnja sprememba: 4.3.2021, Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica

  Natisni



Glej tudi: gorenjci primorci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Vse pravice pridržane - Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica