STRLE,
Franci
|
novinar
| , |
pisatelj
| , |
urednik
| , |
zgodovinar
| , |
partizan
| |
Rojen:
3. junij 1927,
Podcerkev
Umrl:
8. avgust 1991,
Ljubljana
Občina:
Loška dolina
Rojen je bil 3. junija 1927 v Podcerkvi kot najstarejši od treh sinov politično preganjanemu očetu Francu in materi Frančiški, rojeni Benčina, doma iz močne posestniške družine. Osnovno šolo v Starem trgu je med leti 1934 in 1942 odlično zaključil, a je bilo nadaljnje šolanje v gimnaziji zaradi revščine in vojne zanj nedosegljivo. Časi niso bili taki, da bi se številni talenti mladega Francija lahko razvijali. Tako je med drugim zapisal na prvi strani svojega življenjepisa:
»Ker je bil moj oče organizator OF in narodne zaščite v naši in okoliških vaseh, sem bil že od začetka na tekočem s partizanstvom. Redno sem prebiral Slovenskega poročevalca, Osvobodilno fronto in Slovenskega partizana. Maja 1942 sem hotel oditi s partizani, pa me niso marali, ker sem bil preslaboten.
V italijanski ofenzivi so mi ustrelili očeta. Vzdrževal sem stike kot obveščevalec in prenašalec tajnih sporočil. Pripravil sem si vso opremo. S prijateljem Francetom Kraševcem sva nameravala oditi k partizanom za novo leto 1943, toda njegovega brata ni bilo po naju. Priskrbel sem si puško in tako naposled 25. marca 1943 odšel v gozd sam. Po štirih dneh tavanja sem srečal partizana Ivana Paternosta, ki me je odvedel v Notranjski odred.«
Ko je Franci Strle odšel k partizanom, še ni imel šestnajst let. V pogovoru s Ferdom Godino za knjigo Koščki njihove mladosti je povedal, kako zelo si je vedno želel izobrazbe, tudi takrat, ko je bil na pohodu XIV. divizije na Štajersko imenovan za bataljonskega sekretarja SKOJa. Posebno dobro mu je šlo od rok kulturniško delo, saj je že takrat izdajal četni žepni časopis, med pohodom bataljonskega, po maju 1944 pa brigadni mladinski list Rdeča zvezda.
Pozneje je mladi slovenski partizan Franci Strle postal pisatelj, novinar in publicist, zgodovinar, predsednik Društva piscev zgodovine narodnoosvobodilnega boja, urednik, scenarist in TV voditelj, ki je s svojim delom dal pomemben prispevek v širšem slovenskem prostoru svojega časa.
Po vojni je končal gimnazijo in leta 1957 diplomiral na Višji pedagoški šoli iz slovenskega in srbohrvaškega jezika. Očetovo smrt pod italijanskimi streli 28. julija 1942 je leta 1957 opisal v črtici Očetova solza, napisal pa je tudi vrsto knjig in množico člankov.
Franci Strle je svoje publicistično delo do leta 1978 v večjem delu sam popisal. V časopisih, revijah in zbornikih, kot so Borec, Mladina, Tovariš, Pavliha, Hišni poročevalec (domnevno interno glasilo, op. M. O.), Delo, TV-15, 7D, Naša obramba, TT, Komunist, Notranjski listi I. in II., Zbornik občine Grosuplje, Slovenski poročevalec, Glasilo Kovinoplastike, Lovec, Ljubljanski dnevnik, Primorski dnevnik ter na nacionalnem radiu in televiziji, je do tedaj objavil najmanj 211 prispevkov.
Takole jih je razvrstil: Spomini, Humor, Literarna zgodovina in kritike, Vojnozgodovinska dela, Reportaže z literarnimi prvinami, O gospodarstvu in kmetijstvu, Iz življenja in političnega delovanja borcev, Partizanski obrazi – Podobe in simboli, Čista proza in povest.
Podpisoval se je: pri Slovenskem poročevalcu s "ciSt", pri Ljubljanskem dnevniku s "cile" in "France Polanec" ali kar s S. F. toda nikoli s F. S., pri Pavlihi s "France Kopriva" sicer pa Franci Strle, čeprav je po rojstni matični knjigi pravilno Franc Strle.
V tem njegovemu popisu niso upoštevane čisto novinarske zvrsti - članki, poročila, komentarji, slikovne reportaže, filmske reportaže in druge tv oddaje, filmski feljtoni in zapisi, kjer se je moral z besedilom prilagajati filmu, ki pa je bil posnet in zmontiran pod njegovim vodstvom. Franci Strle je okoli leta 1959 ali 1960 za Televizijo Ljubljana posnel tudi pričevanje Franca Bavca st. in Toneta Žnidaršiča iz Podcerkve o smrti pesnika Karla Destovnika Kajuha, katere očividca sta bila. V 60-tih je vodil Kmetijske oddaje, zato je prekrižaril vso Slovenijo in na ta način tudi skrbno opazoval in primerjal, kako živijo ljudje na podeželju. Med njegovimi zadnjimi zadolžitvami na RTV je bila celostna izvedba TV kviza s skupnim naslovom Po poteh slovenske državnosti, od ideje in scenarija, do priprave gradiv in vodenja kviza. Tematika je bila razdeljena po poglavjih, npr. Partizansko šolstvo, Partizanske delavnice, Partizansko zdravstvo ipd.
Med sodelavci in znanci je bil Franci Strle znan po svoji neomajnosti in brezkompromisnosti. V intervjuju ob imenovanju za prejemnika Nagrade vstaje slovenskega naroda leta 1987 za svoj veliki prispevek k zgodovini NOB je Lilijana Resnik zapisala zanj zelo značilno izjavo, ki se nanaša sicer na konkretne težave ob izidu knjige Veliki finale na Koroškem, a prav dobro osvetli njegov odnos do pisanja sploh:
"... pišem o tem, kaj je 14. udarna divizija naredila in česa druge divizije niso naredile, pa si lastijo, kot da so. Tega dejstva ne morejo zbrisati niti publikacije, ki so izšle v Beogradu in v katerih naše divizije ni. Dejstev ne moreš spreminjati. Če hočem, da mi bralci verjamejo, moram pisati o dobrem in slabem ..."
V partizanih je dobil čin poročnika, ko še ni imel osemnajst let. Po vojni so želeli, da bi nadaljeval kariero v vojski, a se za to ni odločil. Po šolanju je dvanajst let delal kot novinar na RTV Ljubljana, pozneje do upokojitve pa petnajst let pri reviji TV-15.
Umrl je 8. avgusta 1991 v Ljubljani, pokopan pa je v rojstni Podcerkvi.
Ob njegovi smrti je partizanski general Lado Ambrožič - Novljan v reviji Obramba med drugim zapisal:
" ... Vedel je, da je treba braniti svoje ognjišče in da je treba obraniti pred sovražniki okolje, ki daje kruh in poživlja življenje. Tako je oborožen s puško in globoko v srce zapisano narodno zavednostjo prehodil vsa bojišča od Notranjske do Štajerske. V tej vojni je izgubil del svoje mladosti. Svobodo je dočakal kot odrasel mož, resen in razmišljujoč, pripravljen sodelovati z vsemi svojimi talenti pri obnovi domovine. Vojne grozote in okrutnosti so zapustile v njegovem značaju svoje posledice.(...) Pokojnikova čustva so bila močna. Šel je v šole, jih dokončal in se najprej začel ukvarjati s pisanjem. Postal je novinar, publicist in pisatelj. Zapustil je nekaj prelepih črtic in drugih, večjih literarnih del. Poglabljal se je v strasti in reve človeškega življenja in snoval misel na lepšo prihodnost. Njegovo temeljno gradivo za taka snovanja je izviralo iz življenja v brigadi, iz vojnih dogodkov in življenja ljudi iz Notranjske, kjer je bil tudi sam doma ..."
Njegov nekdanji poveljnik v zaključku svojega zapisa oriše tudi značaj pokojnega:
"Franci Strle ni bil elegantno uglajen človek. Toda pod njegovo raskavo zunanjostjo se je skrivala tenkočutna, malodane lirična dobrotljiva notranjost. Niso ga vsi razumeli, toda z njim se je bilo mogoče sijajno pogovarjati in razglabljati o vseh vprašanjih življenja. Njegova življenjska usmeritev je izhajala iz njegovega domačega, notranjskega okolja in iz osvobodilnega boja v Tomšičevi brigadi. Večkrat je ponavljal, da je tovarištvo, ne gospostvo, pogoj za ustvarjanje velikih del. Vsi ljudje so enaki, zato imajo pravico, da se enakopravno udeležujejo družbenega delovanja. Kot člani človeške družbe se moramo boriti proti neenakosti, proti razlikovanju. Posest, lastnina ter kapital ne smejo biti merilo uglednosti in veljave. Boril se je proti ponovnemu uvajanju hlapcev. Vsi ustvarjalci dobrin imajo pravico do udeležbe pri delitvi presežkov. To je bil del načel iz njegove socialistične zavesti, ki jih je utemeljeval z osebnim zgledom in bojem ..."
Franci Strle, brezkompromisni, družbeno aktivni, kritični Notranjec, zvest svojim idealom, je imel tudi pesniški in slikarski dar, a svojih pesmi ni objavil, prav tako tudi likovnih del ne. Čisto mlad je odšel iz Loške doline najprej v boj, po vojni v šolo in nato službo v prestolnici. V domačem kraju je ostal od uradnih institucij v veliki meri prezrt, a čeprav se po vojni ni veliko zadrževal v Loški dolini, so zlasti sovaščani in tisti, ki so ga poznali iz mladosti, budno sledili objavam njegovih člankov in bili ponosni nanj. Pisatelj Matevž Hace pa je prihod svojega mladega sovaščana v partizane - bilo je v Otrobovcu pod Snežnikom - opisal v znanih Komisarjevih zapiskih.
1. Med proletarci, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1953
2. Očetova solza, 1957
3. Slivniški bataljon, 1973
4. Partizanski volk samotar, 1975, Partizanska knjiga, Ljubljana
5. Veliki finale na Koroškem 1976, ponatis dopolnjene izdaje 1977, samozaložba
6. Tomšičeva brigada I., 1981, odbor 1. SPUB Toneta Tomšiča
7. Tomšičeva brigada II., 1986, Borec
8. Tomšičeva brigada III., 1989, Naša obramba
9. Tomšičeva brigada IV., 1995, Obzorja
10. Tomšičeva brigada V., (nedokončano) - za V. del knjige o Tomšičevi brigadi, ki je zajemala bojno pot brigade od januarja 1945 do njene razpustitve, je imel zbrano vse gradivo, a se pisanja ni lotil, dokler ne bi bila zaključena izdaja IV. knjige. Pisanja po njegovi smrti leta 1991 ni prevzel nihče drug.
11. Pregled razvoja in poveljniške sestave Notranjskega odreda (popravljen ponatis iz Notranjskih listov II.), 1986
Literatura
Avtorica prispevka je Milena Ožbolt.
Viri: https://stareslike.cerknica.org/