Notranjci.si



Biografski leksikon Notranjci predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov notranjci@kjuc.si.

Pogoji uporabe vsebin
MAHNIČ Lovre (Lovro) Foto: Naslovnica dela Prijan Lovro i druge novele (avtor: August Šenoa)
Galerija slik
MAHNIČ,  Lovre (Lovro)
filolog

Rojen: 
2. avgust 1832, Unec
Umrl:  6. januar 1866, Split, Hrvaška


Občina: 
Cerknica

Mahnič Lovre, filolog, rojen 2. avgusta 1832 na Uncu. Umrl je 6. januarja 1866 v Splitu. V osnovno šolo je hodil na Uncu. Študiral je kot gojenec Alojzijevišča od leta 1847 do 1854 v gimnaziji v Ljubljani. Do sedmega razreda je bil odličnjak, za dokončanje osmega razreda se je učil doma in maturo opravil s slabim uspehom.

Mati je bila zelo verna in je imela željo, da bi Lovro postal duhovnik. Lovro tega ni želel, zato sta bila njegova starša razočarana. Nekaj časa celo ni bil dobrodošel doma. Dobil je službo učitelja v družini predsednika vlade, ki je kasneje posredoval pri Lovrovem očetu in se potegnil zanj, zato je bil Lovro zopet dobrodošel doma. Po tej službi je začel s študijem slavistike na Dunaju. Denar mu je dal oče, ki je zanj zastavil celo svoje premoženje.

Na Dunaju se je seznanil z Janezom Trdino, ki je s svojim odhodom na Reko Mahniču omogočil, da je lahko tudi Mahnič poučeval na reški gimnaziji. Trdina ga je opisal kot marljivega in nadarjenega in z velikim talentom za jezike, ki pa si ni najbolj znal organizirati zasebnega življenja. Imel naj bi težaven značaj in več sovražnikov kot prijateljev, pa še ti ga nikoli niso razumeli.

Od Slovencev je ostal v stiku tudi z Levstikom, s katerim si je redno dopisoval. Levstik mu je tudi posojal denar. Pisma Lovra Mahniča Franu Levstiku hranijo v rokopisnem oddelku Univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Trdina je zapisal, da je imel Mahnič na Reki zanimiv dogodek s svojim šefom, ravnateljem reške gimnazije, Štefanom Vidicem, Slovencem. Vidic naj bi bil precej živčna oseba in je pogosto brez razloga kričal na zaposlene. Velikokrat je kritiziral njihove pedagoške prijeme. S takim namenom je prišel tudi do Mahniča, vendar je Mahnič že doma sestavil dvanajst točk za razpravo. Celo popoldne so se pogovarjali zgolj o prvih treh točkah, zato se je ravnatelj razjezil in je prekinil sestanek. Mahnič je bil že naslednje jutro pri njem, da bi nadaljevala razpravo, vendar ga je Vidic pregnal iz pisarne. Mahniča ni nikoli več obiskal z namenom, da se pritoži čez njegovo delo.

Mahnič je bil eden redkih, ki je v tem času šel študirati v Prago. Karlovo univerzo - jezikoslovne študije je obiskoval med letoma 1861 in 1862. Poslušal je tudi Hattalo, slovaškega jezikoslovca. V tem času je bil Mahnič priča spremembam v političnem in kulturnem življenju Češke. Praga je bila usodna za njegovo nadaljnje delo in življenje. Politika na Češkem namreč ni dovoljevala narodnobuditeljskega dela. Iz Prage je pisal za slovenski časopis Novice pod psevdonimom G. M. L.

Na Mahniča so vplivali slovansko okolje, češka kultura, politična dejavnost in ljudje, ki jih je tam srečal. Med njimi je bil tudi hrvaški pisatelj August Šenoa, s katerim sta tudi kasneje na Hrvaškem ostala v dobrih odnosih. Njegovo življenje je Šenoa opisal leta 1873 v delu Prijan Lovro. V romanu je opisal tudi njegov fizični izgled. Mahnič je bil človek srednje rasti, koščen in širokih ramen. Glavo je imel nenavadno veliko in jo Šenoa primerja z žogo. Čelo je imel visoko in široko, njegov obraz pa je bil bled in širok, s finim nosom, tankimi, stisnjenimi ustnicami ter majhnimi temnimi očmi. Brke je imel šibke, lase dolge, črne in gladke, ter pravilno razdeljene na dva dela. Imel je nenavadno gibanje telesa. Stisnjenih ustnic je opazoval ljudi okrog sebe, se včasih posmehoval in včasih prikimaval z glavo. Z eno roko je držal rokavico, z drugo pa si je ves čas popravljal ovratnik. Želel je biti lep, eleganten, dostojanstven v vsem.

Marca 1963 je Mahnič zapustil Prago in zopet odšel na Hrvaško, kjer je dobil mesto nadomestnega učitelja v Osijeku. V pismu Levstiku 17. aprila 1963 je zapisal, da se pripravlja na pisanje programa za gimnazijo v Osijeku. Odločil se je, da bo v program vključil poglavje o slovanskih jezikih, kako so med seboj povezani, in o staroslovanskem jeziku, iz katerega izhajajo. V ta namen je želel vključiti tudi pojasnila o izgovorjavah.

Poznal je dela slovanskih filologov do Miklošiča. Študiral je tudi primerjalno jezikoslovje po Boppu. V času, ko je služboval v Osijeku (1863), je objavil študijo: »U kojem razmérju su jugoslavenski jezici prama staroslavenštini s jedne a medju sobom sa druge strane?«. V njej skuša med drugim dokazati, da je slovenščina glede jerov in jorov na prvotnejši razvojni stopnji, kot je bila staroslovanščina pred tisoč leti. Zaradi tega slovenščina ni hčerka, ampak samo najbližja sestra staroslovanščine. Študijo je v Književniku I (1864) ostro napadel hrvaški slavist Vatroslav Jagić.

Trdina je ob tem zapisal, da se je v Osijeku zaradi tega zapletel v težave. Bil je sicer imenovan za rednega profesorja slavistike in francoščine, vendar je moral Osijek zapustiti že čez eno leto. Mahnič ni skrival simpatij do hrvaškega narodnega gibanja, zato je imel težave tudi kasneje, ob premestitvi v Split. Takratno Hrvaško so slovenski izobraženci videli kot deželo, ki se uspešno upira ne le Madžarom, marveč tudi Dunaju.

Zaradi težav se je želel vrniti v domovino, kar je v pismu omenil tudi Levstiku. Prosil ga je tudi, če bodo potrebovali na ljubljanski gimnaziji učitelja, da bi rad tam učil. Napisal je celo, da je »doma vendar še narboljš«. Iz pisma Levstiku je tudi razbrati, da se je v Osijeku počutil osamljenega. Pogrešal je znanstvene pogovore o slovenskem jeziku. Mahnič je bil na Hrvaškem velikokrat v finančnih težavah, kar je omenil tudi Levstiku: »Raje bi se zadolžil na Slovenskem kakor na Hrvaškem.« Njegovim kolegom ni bilo jasno, za kaj porabi ves denar. Trdina je sicer sumil, da zapravlja za ženske.

25. julija 1864 je bil premeščen na gimnazijo v Splitu, kjer je poučeval predvsem nemščino, kljub temu da je bil izučen samo za poučevanje slavistike in klasičnih jezikov. Nekaj časa je (vir: Trdina) poslušal tudi znamenitega jezikoslovca Ascolija v Padovi. Mahnič je bil že v gimnaziji Levstikov prijatelj, ki mu je 1854 napisal komentar o »Ježi na Parnas«. Od poznejše korespondence z njim so ohranjena štiri pisma.

Tudi po premestitvi v Split ni skrival svoje privrženosti slovanski ideji in simpatij do hrvaškega narodnega gibanja, čeprav je ravnatelj gimnazije, kjer je učil, temu nasprotoval. Zadnje pismo Levstiku je bilo napisano 25. januarja 1865. Omenil mu je razmere v Splitu, ni pa omenjal težav, ki bi vplivale na njegovo duševno zdravje.

Mahnič je bil nervozen in razdražljiv človek. Bolehal je na pljučih in srcu. Živel je skoraj stalno v denarnih stiskah. Pri ravnatelju Sviloviću v Splitu je bil, zlasti zaradi izrazitega slovansko usmerjenega mišljenja, očrnjen in prišla sta večkrat v huda nasprotja. Imel je tudi veliko sovražnikov zaradi svoje prepirljive narave. Z ljudmi je razpravljal o temah toliko časa, dokler je sogovornika imel na voljo.

Dolgov se je poskušal rešiti tudi tako, da se je nameraval bogato poročiti. Bil je dvakrat zaročen. Nazadnje v Splitu s premožno Antico Oparo, a malo pred poroko, leta 1966, si je ponoči prerezal žile. Zaročenki je pred smrtjo napisal na listek: »Sad ćeš biti zadovoljna.«





Literatura
Bašić, A., 2016. Hrvatski i slovenski studenti u pragu krajem 19. i početkom 20. stoljeća. Filozofski fakultet u Splitu - Odsjek za povijest, str.125.

Gantar Godina, 2005. Slovenski izobraženci iz prage na hrvaško. V: Dve domovini : razprave o izseljenstvu = Two homelands : migration studies, št. 22 , str. 197-218.

https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi339770/



Glej tudi



Prispeval/-a: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
Zadnja sprememba: 15.10.2020, Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica

  Natisni



Glej tudi: gorenjci primorci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Vse pravice pridržane - Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica