PAVLIČ - sestra Efrema,
Amalija
Rojena:
19. julij 1911,
Runarsko na Blokah
Umrla:
4. januar 1974,
Mengeš
Občina:
Bloke
V kmečki družini Tita Pavčiča in Rotije, rojene Ivančič, na Runarskem je bilo sedem otrok, trije fantje in štiri dekleta. Amalija, ki so ji doma rekli Malka, se je rodila 10. julija 1911.
Za redovniški poklic se je odločila pri svojih dvajsetih letih. Leta 1931 je v spremstvu mame odšla v Begunje na Gorenjskem in se pridružila sestram usmiljenkam. V Družbo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega je vstopila 29. maja 1932 in se za prihodnje delo in poklic eno leto usposabljala v noviciatu v takratni redovni provincialni hiši v Radečah. Družba hčera krščanske ljubezni je nastala v 17. stoletju v Franciji, v Slovenijo pa so sestre prišle leta 1843, najprej v Maribor, nato še v Ljubljano. Po letu dni je oblekla uniformo sester usmiljenk in prejela ime sestra Efrema.
Prvo delovno mesto je nastopila v Državni bolnici v Ljubljani 15. maja 1933 in tam ostala deset let. Do leta 1940 je učila v bolničarski šoli, se usposobila za instrumentarko. Delovne izkušnje je pridobivala v operacijski dvorani znanega kirurga Roberta Blumauerja, primarija kirurškega oddelka bolnišnice v Ljubljani.
Že v začetku leta 1944 so bolnišnico in sanatorij v Idriji zapustile vse italijansko govoreče redovnice, sestre Božje previdnosti in dr. Bragioni. Dr. Ivan Hribernik je ostal sam z bolniki, ki pa so potrebovali nego. Idrijski občinski odbor je hitro ukrepal in v Ljubljano, v Marijin dom, so poslali svojo uslužbenko Miro Murovec, da najde nekaj sester usmiljenk. Tako je januarja 1944 sestra Efrema kot ena izmed prvih štirih slovenskih sester, nastopila delo bolničarke in instrumentarke v bolnici in sanatoriju v Idriji. Delala v operacijski sobi, pripravljala materiale, prevezovala, dajala injekcije, mavec. Delala je tudi na bolnišničnem oddelku, bila sposobna oskrbeti in zašiti manjše rane ter vedno najti prosti čas za previjanje in dajanje injekcij ljudem po domovih. Do konca vojne je sama ali skupaj z doktorjem Hribernikom skrivaj oskrbovala člane odporniškega gibanja, tako z nujnimi posegi kot s sanitetnim materialom.
V prenovljenem sanatoriju so že leta 1950 odprli kirurški oddelek, leto kasneje pa še interni oddelek v nekdanjih prostorih bolnišnice.
Kljub predpisom vlade Federativne republike Slovenije o nošnji službenih uniform so usmiljenke do leta 1951 v Idriji smele nositi redovno obleko, ki je bila iz težkega modrega blaga z dolgimi rokavi, nabranim krilom z belim predpasnikom, na glavi so nosile belo pokrivalo s širokima krajcema. Po tem je prevzela civilno oblačilo in kot edina iz tega sestrstva ostala v Idriji. Leta 1952 je napredovala v naziv bolničarke in leta 1956 ji je bil zaradi nadurnega dela odobren dodatek k temeljni plači. Delala je namreč na dveh lokacijah, v Domu za onemogle na Marofu in v Zdravstvenem domu.
Stanovala je v skromni podstrešni sobi stare bolnice. Ker takrat še ni bilo nočne zdravniške dežurne službe, je sama poskrbela za vse, ki so se ponoči zatekli po pomoč. Leta 1970 so ostale sestre usmiljenke zapustile Idrijo, le sestra Efrema je decembra 1971 od lokalnih oblasti dobila dovoljenje za nadaljnje delo v zdravstvenem domu. Upokojila se je leta 1972, a še naprej pomagala vsem, ki so jo potrebovali, predvsem tistim, ki so potrebovali obisk na domu.
Leta 1973 se ji je zdravstveno stanje zelo poslabšalo in decembra so jo odpeljali v bolnišnico v Ljubljano. Umrla je zaradi pljučne embolije v sestrski skupnosti v Mengšu istega dne, kot je bila tja pripeljana iz Kliničnega centra Ljubljana, 4. januarja 1974.
Na njeno željo in željo Idrijčanov so jo pokopali v Idriji, v grobu ob vznožju pokopališke cerkve. Idrija je bila njen dom 30 let in tam je bila zelo rada. Idrijska župnija in meščani so ji postavili nagrobnik, ki simbolizira veliko brezmadežno srce.
Bila je zgled, kakšen naj bi bil zdravstveni delavec, tako s svojo strokovno usposobljenostjo in predanostjo kot z vedrim značajem. Živela je zelo skromno. Redovna obljuba ji ni dovoljevala obiskovati domačih. Ravno tako se ni smela udeležiti pogreba staršev, kljub temu da ji je bilo ob njuni smrti zelo hudo. S svojimi sorodniki se je srečala le enkrat. Vedno pa se je razveselila obiskov bratov in sester.
Kljub temu da je bila zelo cenjena, priljubljena in izjemno spoštovana, jo je zaradi njenega verskega statusa doletelo tudi nekaj povojnega sovraštva. Ker se je leta 1953 udeležila sestanka reda sv. Vincencija v Spodnji Idriji, je bila obsojena na deset dni zapora. Po pritožbi in posredovanju ni bila zaprta.
Idrija je po njej leta 1993 poimenovala ulico tik ob novem zdravstvenem domu - Ulica sestre Efreme.
Literatura
Bloški korak 18, št. 1 (januar 2017), str. 33
https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/pavcic-amalija-sestra-efrema/