MODIC,
Izidor
|
jezikoslovec
| , |
avstro-ogrski vojak
| |
Rojen:
10. februar 1884,
Lahovo
Umrl:
19. december 1915,
padel na italijanski fronti, Renče
Občina:
Bloke
Izidor Modic, eden izmed številnih sodelavcev Karla Štreklja, pobudnika in organizatorja zbiranja ljudskih pesmi, veliki Bločan, ki pa je premalo poznan celo v domačih krajih, je bil rojen v vasici Lahovo na Blokah. Rodil se je kot peti od enajstih otrok očetu Francu in materi Uršuli Modic (roj. Štrbenk). Za tisti čas precej izobražena in svetovljanska starša sta učenje omogočila tudi otrokom, vsaj trije otroci naj bi opravljali učiteljski poklic, Izidor in sestri. Družina Modic z Lahovega naj bi takrat veljala za »na pol« meščansko, imeli so tudi hlapce in delavce, tako da otrokom ni bilo treba opravljati težaških kmečkih del in so se lahko posvečali šolanju. Izidor je osnovno šolo obiskoval v prvi zidani šoli na Blokah, pri Fari. Nižje razrede v II. državni gimnaziji v Ljubljani je začel obiskovati 1895/1896, star 11 let. Višje razrede pa na I. državni gimnaziji, kjer je maturiral leta 1903, star 19 let. Kot dijak je v glasilu katoliškega dijaštva Zora objavil članek Slovensko vseučilišče.
Med leti 1904-1908 je študiral slavistiko in germanistiko na dunajski univerzi. V šolskem letu 1909/10 je tam opravil profesorski izpit in zatem poučeval na II. državni gimnaziji v Ljubljani, naslednje šolsko leto pa na državnem ženskem učiteljišču v Ljubljani. Pouk jezikovnih predmetov v tečaju za meščanske izpite je vodil med leti 1912/13 kot profesor na učiteljski pripravnici v Ljubljani.
Leta 1910 se je v Trnovem v Ljubljani poročil z Marijo-Minko Čepin (Gröbming). V kratkem, petletnem zakonu so se jima rodili štirje otroci: Roman, Lev, Ivan in Izidora.
Delna mobilizacija (1912/13) v Bosni in Hercegovini in svetovna vojna sta ovirali njegovo znanstveno delo. Leta 1914 je bil poklican v vojsko. Kot poveljnik bosenske delavske kompanije bil najprej v ozadju severovzhodne fronte, od marca 1915 pa na jugozahodni fronti, kjer je njegovo bivališče decembra 1915 zadela italijanska granata. Izidor Modic je umrl pri 31-ih letih, njegovo truplo so pokopali v grobu v Renčah. Kljub kratki življenjski dobi je zaradi svoje predanosti in močnega zagona pustil velik pečat in z obetavnimi znanstvenimi razpravami postal uveljavljeno ime v jezikoslovni stroki. Iz zapisov, objavljenih po njegovi smrti (memorialih), lahko razberemo, da je bil izjemno cenjen in spoštovan med kolegi. Njegovo izgubo so doživljali tragično, ne le zaradi tega, ker je bil marljiv literarni delavec, ampak tudi zato, ker je bil velik človek.
Modic si je zastavil, da na podlagi rokopisnega gradiva, ki ga hranita ljubljanska licejska knjižnica in kranjski deželni muzej, razjasni in oceni jezikoslovno delo ustanoviteljev našega narodnega preporoda ob koncu 18. in ob začetku 19. stoletja. Povod za to mu je dala naloga učitelja slavistične vede na dunajskem vseučilišču, hrvaškega jezikoslovca Vatroslava Jagića, da oceni zasluge, ki si jih je pridobil Valentin Vodnik za slovenski jezik. Študij Vodnikove slovnice in njenega razmerja do Kopitarjevega dela ga je pripeljal do nekaterih novih odkritij in novih vprašanj. Pripravljal je obširno in temeljito študijo, a dela ni mogel dokončati. Glavne misli svojih raziskovanj o Vodniku je v kratkih potezah začrtal v razpravi Vodnik kot jezikoslovec, ki jo je v nadaljevanjih objavil Dom in Svet leta 1909.
Za notranjske kraje je pomemben kot eden od zbiralcev narodnega gradiva, sodelavec jezikoslovca Karla Štreklja. Gradivo mu je pošiljal kot študent slavistike in germanistike na Dunaju, kasneje pa kot profesor na učiteljišču v Ljubljani. V okviru »Prošnje za narodno blago« je Izidor Modic v Štrekljevo zbirko Slovenskih narodnih pesmi prispeval 154 pesmi, 11 pravljic, 35 vraž in nekaj pregovorov ter rekov z Blok. V Štrekljevi zapuščini so tako ohranjene tudi njegove pesmi in ljudsko pripovedno gradivo, žal pa je Modic zapisoval v tedanjem knjižnem jeziku, le dve pravljici je zapisal v domačem, bloškem narečju. V arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU hranijo rokopise šestnajstih pripovedi, ki jih je Izidor Modic zapisal po pripovedovanju domačinov, živečih na Sv. Vidu nad Cerknico in Blokah pri Cerknici. Pravljice, ki jih je zapisal, sodijo po klasifikaciji med realistične, verske, šaljive, največ, kar 13, pa je čarobnih pravljic.
- Vodnik kot jezikoslovec, 1909. V: Dom in svet, 22 (9), str. 414–500
Literatura
• Capuder, Karel. Modic, Izidor (1884–1915). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi373042/#slovenski-biografski-leksikon
• Grafenauer, Ivan. Profesor Izidor Modic. Dom in svet (Ljubljana), letnik 29, številka 1/2. URN:NBN:SI:DOC-CQPW1YJI from http://www.dlib.si
• Kropej, Monika. Karel Štrekelj: iz vrelcev besedne ustvarjalnosti. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001.
• Kropej, Monika. Pravljica in stvarnost: odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
• Petan, Eva. Analiza notranjskih pravljic Izidorja Modica z Štrekljeve zapuščine: magistrsko delo. Ljubljana: [E. Petan], 2016.
• Raziskava o Vodniku: Modic, I. (1909). Vodnik kot jezikoslovec. Dom in svet, 22 (9), str. 414–500