Notranjci.si



Biografski leksikon Notranjci predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov notranjci@kjuc.si.

Pogoji uporabe vsebin
MARTINČIČ Miroslav Friderih Foto: Neznan
Galerija slik
MARTINČIČ,  Miroslav Friderih
notar
planinec

Rojen: 
1849, Cerknica
Umrl:  1936, Tuzla, Bosna in Hercegovina


Občina: 
Cerknica

Rodil se je v Cerknici, kjer se obiskoval tudi šolo. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani in na Dunaju. Kot sodni pristav, davčni kontrolor in notar je služboval v Kostanjevici, Ljubljani. Pretežni del svoje kariere pa je preživel v Ilirski Bistrici, kjer je prevzel notarsko pisarno na bistriškem županstvu.

Poročil se je z Eleonoro, roj. Veit, Dunajčanko aristokratskega stanu, po poroki gospodinjo. Imela sta tri sinove in dve hčerki. Vsi so se nadpovprečno izobrazili. Zelo aktiven je bil na kulturnem in društvenem področju. Bil je med pobudniki ustanovitve planinskega društva in na ustanovnem shodu 3. avgusta 1907 izvoljen za prvega predsednika »Ilirskobistriške podružnice Slovenskega planinskega društva v Ljubljani«.

Zelo rad je imel Snežnik ter njegove gozdove. Bil je tudi strasten lovec in je gozdove v okolici zelo dobro poznal. Slovenski lovci so bili v takratnem času izrinjeni iz snežniških gozdov, ki so bili v nemški lasti. Nemško tržaško planinsko društvo je na Gašperjevem hribu za Snežnikom že imelo svojo planinsko kočo, zato je dobil zamisel, da bi obnovili staro kočo v Črnem dolu. Leta 1913 so tedanji planinski odborniki z veliko truda odkupili parcelo v Črnem dolu in pod vodstvom Miroslava Martinčiča in dr. Frana Kouče že v letu 1914 odprli prvo slovensko planinsko postojanko pod Snežnikom, Vilharjevo kočo v Črnem dolu. Žal so takoj sledila leta prve svetovne vojne. Obnovljeno kočo so z nastopom fašizma zasegle italijanske oblasti in prepovedale vsako društveno dejavnost. Zaplenili so društveno premoženje in na silo želeli vključiti društveno članstvo v italijansko planinsko organizacijo. Zaslužni društveni odborniki so morali v pregnanstvo v tedanjo Jugoslavijo: predsedniki Miroslav Martinčič, dr. Fran Kouča, Lojze Zaje, tajnik Anton Kraigher in drugi.

Snežnik je bil vključen v sistem železobetonske obrambne linije ob stari italijansko-jugoslovanski meji. Gibanje je bilo na tem območju dolga desetletja omejeno. Črnodolska koča je nosila novo italijansko ime po treh italijanskih alpinistih (Rifugio Benevolo-Colacevich-Wallusnig, Conca Nera 1060m). Obiskovali so jo predvsem reški planinci, vključeni v reško sekcijo CAI (Club Alpino Italiano). Podsekcija za Ilirsko Bistrico CAI nikakor ni zaživela. V takih razmerah so se bistriški planinci obiska koče celo izogibali. V tihem odporu so desetletja s cvetjem krasili bližnji ruski grob in bili zaradi tega mnogokrat šikanirani. Slovenska planinska dejavnost na Bistriškem je bila prepovedana 19 let. Čas po drugi svetovni vojni je bistriškim planincem prinesel nove spodbude. Društvo je bilo obnovljeno že avgusta 1945. Povezali so stare člane in pridobili nove. Z veliko truda so star opuščen hlev na Sviščakih uspeli preurediti v skromno planinsko postojanko, Cankarjevo kočo (1951) in na obrobju jase postaviti spominsko piramido padlim na območju Snežnika v NOB. S prihodom prof. Draga Karolina v društvo je dobilo planinstvo nov polet. Sledila so leta gradbenih uspehov: zgrajena je bila snežniška cesta v dolžini 1800 metrov (1959), na ruševinah stavbe na Snežniku z ogromno truda Zavetišče na Snežniku (1961), z bistveno razširitvijo in nadzidavo koče na Sviščakih pa lep planinski dom (1965). V sedemdesetih letih so domači taborniki prevzeli in obnovili kočo v Črnem dolu, jo tako ohranili in dali novo vsebino.

Ko je bil Martinčič pregnan, se je zatekel k sinu Miroslavu, oficirju Avstro-ogrske vojske (po razpadu AO: pehotni brigadni general vojske Kraljevine Jugoslavije). Martinčič je kasneje živel v Boki Kotorski in celo Travniku v Bosni ter Tuzli. Tam je živela njegova vnukinja, kjer je ostal do svoje smrti in je tam tudi pokopan.





Literatura
Čeligoj, Vojko (1992). Pot od začetka stoletja. Planinski vestnik, letnik 92, številka 9, 92, št. 9 (1992), str. 379-380.

https://www.gore-ljudje.net/novosti/8483/

https://www.kamra.si/album-slovenije/item/druzina-miroslava-martincica-ilirska-bistrica-1909.html

http://users.volja.net/marijankr/dok/martincic-miroslav.pdf


Glej tudi



Prispeval/-a: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
Zadnja sprememba: 24.12.2019, Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica

  Natisni



Glej tudi: gorenjci primorci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Vse pravice pridržane - Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica