BÖHM,
Oskar
|
mikrobiolog
| , |
veterinar
| , |
predavatelj
| , |
imunolog
| , |
epizootiolog
| |
Rojen:
19. januar 1921,
Grahovo
Umrl:
19. september 2013,
Ljubljana
Občina:
Cerknica
Doktor veterine in univerzitetni profesor izhaja iz družine domačinke Ivane Drobnič iz Žerovnice in mlekarskega strokovnjaka in živinozdravnika Oskarja Roberta Böhma, sudetskega Nemca, ki se je leta 1903 priselil s Češke. Kot živinozdravnik je zdravil živino po Notranjskem in bil spodbuda za sinovo odločitev za študij veterine.
Kranjska kmetijska družba je razvoj mlekarstva pospeševala že v stari Avstriji. Na prelomu med 19. in 20. stoletjem so začeli uvajati naprednejše sirarstvo, ki je sledilo rasti in potrebam mestnega prebivalstva v Ljubljani in Trstu. Po AO monarhiji so iskali strokovnjake iz znanih mlekarskih šol, tako so leta 1903 iz Kmetijskega učnega zavoda v Frydlantu u Čechah na Kranjsko prišli trije usposobljeni mlekarji, med njimi tudi Böhm st. (1883-1963). Ti strokovnjaki so svoje znanje prenašali na domače mojstre. Tako sta na pobudo lokalnih naprednih kmetov nastali znani Parna mlekarna v Grahovem (1903-1914) in Mlekarska zadruga v Novi vasi (1926-1937). Obe je vodil Böhm st., ki se je leta 1914 poročil z Ivano Drobnič, poleg Oskarja sta imela še štiri otroke. Zaradi njegovega službovanja se je družina selila po različnih krajih in mestih tedanje dežele (Grahovo, Ptuj, Ljubljana, Nova vas na Blokah, Cerknica po l. 1937).
Po ljudski šoli v Novi vasi (1926-31) je Oskar Böhm maturiral na Klasični gimnaziji v Ljubljani (1939). Sprva je veterino študiral na zagrebški veterinarski fakulteti, leta 1942 pa je bil prisiljen študij nadaljevati na univerzi v Bologni, kjer je diplomiral 20. julija 1944. V vmesnem obdobju je l. 1943 kot partizan deloval v komandi mesta Cerknica in v 1. udarni brigadi Toneta Tomšiča XIV. divizije. Za doktorja znanosti iz mikrobiologije, imunologije in epizootiologije je promoviral 29. junija 1963 na Veterinarski fakulteti v Zagrebu z disertacijo Diagnostika bruceloze pri govedu. Bruceloza, imenovana tudi mediteranska, gibraltarska ali maltska bolezen, je nalezljiva bolezen sesalcev, ki jo povzročajo bakterije brucele. Razširjena je po vsem svetu. Gostitelj bakterije so številne živali - govedo, svinje, ovce, koze, psi, podgane. Kužna so tkiva, kri, urin, izločki spolovil, mrtvorojen plod, še posebno posteljica in mleko živali. V Sloveniji je okužba izjemno redko vnesena iz drugih držav.
Po diplomi se je 1944 zaposlil v veterinarski ambulanti v Ljubljani in hkrati opravljal prostovoljno delo na Veterinarskem bakteriološkem zavodu. 1944-45 je delal kot terenski veterinar v Šentjerneju na Dolenjskem in 1945-46 v Mokronogu. Po vojni so oblasti nameravale izseliti družino, ker je bil za oblast oče, kljub temu, da je imel od leta 1928 jugoslovansko državljanstvo, vso delovno dobo deloval v Jugoslaviji in so se ob popisu pod italijansko okupacijo leta 1941 vsi opredelili za Slovence, še vedno Nemec. Po različnih posredovanjih so oblasti izselile le sestro in brata.
1946 se je zaposlil na takratnem Državnem veterinarskem bakteriološkem zavodu v Ljubljani oz. Epizootiološkem oddelku Veterinarskega znanstvenega zavoda Slovenije (od 1959 Veterinarski zavod Slovenije) in opravljal splošno imunološko in epizootiološko delo. Bil je vodja ekip za zatiranje bruceloze pri domačih živalih, vodja serološkega laboratorija ter zaradi nastajajočih velikih prašičjerejskih obratov osnoval Oddelek za rejo in zdravstveno varstvo prašičev. Oddelek se je leta 1977 združil z Veterinarsko fakulteto in preimenoval v Inštitut, je vodil tudi po letu 1971, ko se je že zaposlil na ljubljanski Biotehniški fakulteti. S sodelavci je preučeval razširjenost mrzlice Q in prvi v Jugoslaviji uvedel serološko ugotavljanje genskih markerjev. Spremljali so razvoj prašičerejskih obratov in zasebne kmečke reje, zraven pa uveljavljali sistem zdravstvenega varstva živali, ki je pripeljal do postopnega izkoreninjenja nevarnih kužnih bolezni. Leta 1961 je napredoval v višjega znanstvenega sodelavca, leta 1969 v znanstvenega svetnika.
Na Univerzi v Ljubljani je bil zaposlen od 1971. Že 1959 pa je bil izvoljen kot zunanji predavatelj na veterinarskem oddelku Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo, kasneje na Biotehniški fakulteti habilitirani izredni profesor, po letu 1971 redni profesor in po letu 1990 na samostojni Veterinarski fakulteti, kjer je vpeljal predmet bolezni in zdravstveno varstvo prašičev, ki ga je predaval vse do upokojitve 1991.
Strokovno se je izpopolnjeval v Italiji, ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji, Danskem, Švedskem, Švici, Franciji in Kitajskem. Od 1963 je bil član Ameriške veterinarsko-medicinske zveze, predsednik Mednarodnega društva veterinarjev. Član Mednarodnega društva za raziskovanje živalskih krvnih skupin je bil od 1962 do 1990. Od 1984 do 1991 je bil zastopnik Jugoslovanske zveze veterinarjev in veterinarskih tehnikov v Mednarodni veterinarski akademiji.
Več let je aktivno sodeloval v veterinarski terminološki komisiji pri SAZU. Je eden soavtorjev Veterinarskega terminološkega slovarja (2013).
Dela:
Monografija Goveja bruceloza na Tolminskem. O cepljenju proti goveji brucelozi ali bangovki na Tolminskem, 287 objavljenih del: od tega 124 poročil o znanstveno-raziskovalnih nalogah, 5 o izjemni kazuistiki, 54 sekundarnih strokovnih člankov, 16 učbenikov in skript, 58 strokovnih člankov za živinorejce, prevod ene knjige in 29 prispevkov o splošnih veterinarskih zadevah.
Nagrade in priznanja:
• 1966 Red dela z zlatim vencem za uspehe pri zatiranju bruceloze;
• 1974 Jesenkovo priznanje Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani za uvajanje in razvijanje študija živalskih in krvnih skupin kot metode za nesporno določanje porekla goved in prašičev; za prispevanje k uspešnemu delu v selekciji živali; za odlično opravljeno mednarodno raziskovalno nalogo - tehten prispevek v zootehniki in bioloških znanostih - "Krvne skupine govejih pasem v Jugoslaviji";
• 1986 Priznanje VDO Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ob 60-letnici Veterinarskega bakteriološkega zavoda, ob 40-letnici Veterinarskega znanstvenega zavoda Slovenije, ob 30-letnici v TOZD za veterinarstvo;
• Plaketa za dolgoletno sodelovanje v Odboru za prašičerejo Živinorejske poslovne skupnosti Slovenije;
• 1992 Priznanje dr. Janeza Bleiweisa Zveze društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov Republike Slovenije za izredne dosežke pri razvoju veterinarstva;
• 1995 Naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani kot priznanje za zasluge pri razvoju izobraževanja in raziskovanja na Veterinarski fakulteti ter za izjemne uspehe na področju epizootiologije.
Literatura
https://sl.wikipedia.org/wiki/Oskar_B%C3%B6hm (18. junij 2019)
Jože Jurca: 90 let prof. dr. Oskarja Böhma, v: Vestnik Veterinarske zbornice Slovenije. Let. 6, št. 2 (april 2011), str. 23.
Prof. dr. Oskar Böhm, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, v: Veterinarske novice. Let. 22, št. 2 (1996), str. 63-64.
Marjan Kosec: Zasl. prof. dr. Oskar Böhm, dr. vet. med. (1921-2013), v: Vestnik Veterinarske zbornice Slovenije. - Let. 8, št. 4 (2013), str. 37.