AVSEC,
Anton
|
kulturni delavec
| , |
profesor
| , |
ravnatelj
| , |
urednik
| , |
zgodovinar
| , |
publicist
| |
Rojen:
31. marec 1931,
Selšček
Umrl:
,
Občina:
Loška dolina
Profesor zgodovine Anton Avsec, Oščev iz Vrhnike oziroma Starega trga, se je s svojim javnim delom trajno zapisal v življenje krajev, kjer je deloval. Na razgibani poti od malčka, ki je skromno začel v skrajno trdih razmerah, je doživel grozote vojne in po njej neprestano gradil kot brigadir, kulturnik, športnik, aktivist in javni delavec, učitelj, zgodovinar in muzealec, pri tem pa zgledno dajal vse od sebe za skupno dobro.
Rojen je bil 31. marca leta 1931 v Selščku, potem je mlada družina živela v Vrhniki pri Ložu, od koder je bil doma njegov aktivni in razgledani oče, po poklicu trgovec, ki pa je hudo zbolel in je zato moral najstarejši sin Tonček delu dati absolutno prednost pred igro. V hudi stiski sta bila starša prisiljena za skoraj eno leto dati najstarejšega, a še predšolskega Tončka v krajevno ubožnico v Pudobu, da so bila ena usta manj pri hiši. Tako je otrok izkusil skrajno bedo, ki si jo je za vedno zapomnil.
Po letu 1938 iz Vrhnike je deček obiskoval osnovno šolo v Starem trgu, med vojno pa je družina doživela požig vasi in hiše, kjer so stanovali, nato pa hitro evakuacijo in življenje v t.i. civilnem logorju – Slivniškem bataljonu v gozdovih pod Snežnikom. Tam so belogardisti in Italijani ob napadu na taborišče partizanskih družin 19. decembra 1942 na ležišču ubili bolnega Avščevega očeta. Mater, dve deklici in novorojenčka, ki se je rodil v taborišču, so aretirali in odpeljali v Čabar, medtem ko je najstarejšemu, enajstletnemu Tonetu uspelo pobegniti z drugimi člani Slivniškega bataljona in je potem vojno prebil najprej med partizani, nato pa pri partizanskih družinah v Podturnu na Dolenjskem, kjer je na različne načine služil osvobodilnemu boju. Šele po koncu vojne, ko je imel štirinajst let, se je spet srečal z materjo in preostalo družino. Na Nižji realni gimnaziji v Starem trgu je nadaljeval prekinjeno šolanje in se po mali maturi v šolskem letu 1948/49 vpisal na ljubljansko učiteljišče.
Že v Starem trgu se je vključil v vse dostopne športne in izobraževalne dejavnosti, zlasti pa je kot brigadir sodeloval pri najrazličnejših delovnih akcijah tako v domači dolini kot v Beli Krajini, na gorenjski Jelovici pri gradnji ceste in tudi na znameniti Avtocesti bratstva in enotnosti Ljubljana – Zagreb - Beograd . Iz republiških in zveznih brigad se je vračal s priznanji in pohvalami, ki so bile tudi edino plačilo za opravljeno težaško delo in vložene napore. Večino počitnic je prebil v mladinskih delovnih brigadah. Deloval je tudi v raznih družbeno političnih organizacijah: Rdečemu križu, Ljudski tehniki, pri tabornikih, pozneje v Društvu prijateljev mladine.
Na učiteljišču je imel štipendijo, stanoval pa je v Domu Ivana Cankarja. Kot tekmovalec in soorganizator se je udeleževal »cankarijad« športno - kulturnih tekmovanj med dijaki Doma IvanaCankarja, vojaki JLA in domačini. Zadnje leto je v DIC-u postal predsednik domske skupnosti, leto prej pa predsednik Mladinske organizacije na učiteljišču. Kot dijak se je pridružil tudi Folklorni skupini KUD Karel Destovnik Kajuh in z njo obiskal vsa naselja v coni B. Kot študent pa je gojil ljudske plese v KUD France Marolt.
Med leti 1950 in 1952 je bil resno bolan. Hodil je na obsevanje na onkološki inštitut, bil še operiran v Kranju in postal za eden redkih, ki so v tistem času trajno premagali nevarno bolezen, tako da je po dolgotrajnem in mukotrpnem zdravljenju šolanje uspešno in pravočasno končal. Junija 1952 je skupaj s predstavniki mladine iz vse Slovenije prišel v tržaško Cono A, kjer so se po slovenskih vaseh v okolici Trsta mladinci srečevali s tamkajšnjimi prebivalci in prirejali pogovore, druženja in mitinge. Takrat so skupaj obiskali Bazovico in se poklonili prvim ustreljenim primorskim protifašistom, članom organizacije TIGR.
V prvo službo je bil z dekretom poslan v istrsko vas Pregara, kjer je kratek čas učiteljeval v celo za takratne razmere neverjetno skromnih pogojih.
Ko je v šoli za rezervne oficirje v Bitoli odslužil vojsko, je bil kot učitelj nameščen v Igo vas. Takoj se je vključil v družbeno dogajanje in med drugim ustanovil folklorno skupino. Učiteljsko pot je med tržaško krizo nadaljeval v Cajnarjih, potem pa je bil na hitro premeščen v Postojno, kjer je poleg učiteljevanja dobil tudi naloge inšpektorja za predvojaško vzgojo za kakih 500 do 600 fantov letno.
Konec petdesetih let se je vpisal na Filozofsko fakulteto kot študent zgodovine. Bil je med ustanovitelji Kluba notranjskih študentov in njegov prvi predsednik. Zaposlil se v dijaškem domu tekstilcev v Kranju in uspel uskladiti tamkajšnje obveznosti s študijem ter študij redno nadaljevati.
Še vedno ni bil zdrav, a je uspešno okreval in vztrajno študiral naprej. Diplomiral je leta 1964 s temo »Delavsko gibanje v Loški dolini pred drugo svetovno vojno in med njo do septembra 1943« in tako postal profesor zgodovine. Ko pa je ob nedeljah hodil domov v Stari trg, je leta 1963 kot predan folklorist imel v TVD Stari trg še dobro obiskane plesne vaje.
Že med študijem je zbiral zgodovinsko gradivo. Leta 1961 je v Starem trgu intenzivno sodeloval pri postavitvi razstave na temo NOB v Loški dolini in širšem Notranjskem, ki je postala povod in podlaga za ustanovitev Muzeja ljudske revolucije v Ložu leta 1962. Muzej je bil nameščen v nekdanji občinski hiši in je deloval do osamosvojitve Slovenije. Prof. Anton Avsec je bil med njegovimi ustanovitelji in ves čas poleg redne službe tudi strokovni sodelavec.
Bil je ravnatelj šole v Preski pri Medvodah, ko je ob delu prevzel postavitev zbirke Muzeja ljudske revolucije v Ložu. Eno leto je vse konce tedna zbiral, urejal in preverjal gradivo za muzej. S pomočjo Draga Seligerja, ki je preskrbel magnetofonske trakove, so posneli tudi precej pričevanj prebivalcev doline in nabralo se je veliko gradiva. Prof. Anton Avsec je sodeloval pri pripravi razstav o NOB na širšem Notranjskem ter o partizanskih bolnicah v snežniških gozdovih in podobnih, ki so bile v Starem trgu, v vojašnici na Blokah, Bezuljaku, Sodražici, Cerknici, Postojni, Logatcu, Horjulu... Leta 1994 je zbral material in skupaj z nekdanjimi dijaki Tonetom Premkom, Rafaelom Barago in Vilmo Prosenc sodeloval pri postavitvi razstave ob 50-letnici Partizanske gimnazije v Starem trgu. Ta razstava je bila posneta in predvajana na TV Slovenija.
Potem ko mu je potekel mandat ravnatelja OŠ Franca Bukovca Preska - Medvode, se je prijavil na mesto ravnatelja Muzeja ljudske revolucije Republike Slovenije, ki so ga razpisali ob menjavi generacij in bil 22. junija 1973 nanj soglasno imenovan, saj je imel dovolj znanja in strokovnih izkušenj.
V publikaciji, ki je izšla ob okrogli obletnici Muzeja ljudske revolucije Republike Slovenije, je prof. Anton Avsec o svojem delu v njem med drugim zapisal:
»Z izrednimi delovnimi prizadevanji celotnega kolektiva nam je v dveh letih uspelo pokriti tudi finančni primanjkljaj. Upal sem, da bomo tako ustvarili tudi lastna sredstva za posodobitev inventarja v vseh oddelkih, pa so nam presežek vračunali v proračun za naslednje leto. Takoj po prihodu v Muzej so me imenovali za predsednika Komisije za delitev dohodka za celotno kulturno sfero.
Razstavna dejavnost ob 30-letnici zmage NOB pod vodstvom OF slovenskega naroda nad nacifašističnimi okupatorji in osvoboditvi domovine je bila izredno intenzivna. Privabljala je številne obiskovalce in tuje delegacije, med drugimi bolgarsko in severnokorejsko, katere ženski del je vodila Jovanka Broz, soproga maršala Tita. Načelniku švedskega generalštaba sem predstavil Bazo 20 in partizanske bolnice v Kočevskem Rogu. Ob obisku partizanske bolnice Franje nam je dr. Franja Bojc Bidovec predlagala zamenjavo načetega tekstila in medicinskega pribora, ki je propadal zaradi 94-odstotne vlage. Pred vhodom smo se srečali z večjo skupino italijanskih zdravnikov, ki jih je na obisk napotil dr. Ciccarelli, eden od zdravnikov v Bolnici Franja. Bili so navdušeni nad krajem in še zlasti nad tem, da so zdravnico dr. Franjo Bojc Bidovec osebno spoznali. Za obnovo bolnice so zbrali pet milijonov lir.
Partizansko bolnico Franjo je v spremstvu narodne heroine Olge Družina obiskal tudi župan danske prestolnice. Marsikdo v tujini je mislil, da svoj boj proti okupatorjem prikazujemo hvalisavo. Ob obisku se je župan prepričal, da gestapo ni bil tako vsemogočen, kakor ga je prikazovala nacistična propaganda.
Ko nas je obiskal portugalski zunanji minister, je bil navdušen nad sijajnim vodenjem in organizacijo odpora. Izjavil je, da je bil to kulturni boj naroda za svoj obstanek. Navdušen je bil nad. gledališkimi kostumi Molierovega Namišljenega bolnika, (ki jih je uporabljala partizanska kulturniška skupina v Črnomlju, op. M.O.); po njegovem bi morali biti razstavljeni v Parizu! Ob prejemu izvoda Prešernove Zdravljice pa je omenil, da tako unikatnega dela, (nastalega v izredno težkih ilegalnih pogojih v kakršnih so delovale partizanske tiskarne na Gorenjskem, op. M.O.) ne bi mogel dobiti nikjer drugje.
Naše razstave so bile zelo odmevne tako doma kot tudi zunaj naše ožje domovine. Razstava Partizanska saniteta v Sloveniji, postavljena v Beogradu, je pritegnila pozornost medicinske stroke in tudi prebivalcev. Prav tako je veliko zanimanja pritegnila tudi v Varšavi. V Muzeju so bile dobro obiskane razstave o prvem letu upora, o partizanskem sodstvu, o veterinarstvu v NOB in zlasti razstava Kultura v NOB, postavljena v Semiču ob 30-letnici 1. kongresa kulturnih delavcev v partizanih in ustanovitvi Slovenskega umetniškega kluba. Vse omenjeno so dopolnjevale tudi likovne razstave.
Bil sem član Republiškega odbora ZZB NOV in v njem član Sveta za tradicije, pri republiški konferenci SZDL pa član Sveta za ohranjanje tradicij NOB in spomeniško varstvo, ki ga je vodil Albert Jakopič - Kajtimir (med vojno načelnik IX. Korpusa), član pa je bil še Pavle Žavcar - Matjaž .
Posebno pozornost sem namenjal delovnim razmeram v Muzeju. Stavba, ki ni bila v najboljšem stanju, je bila brez ogrevanja. Sodelavke, ki so vodile obiskovalce po razstavi, so bile v zimskem času pogosto prehlajene. Med vodenjem direktorice Ruskega državnega arhiva po razstavi, je ta, čeprav je bila v kožuhu, priznala, da je zelo mrzlo. Ko sem ji na vprašanje, zakaj ne kurimo, odgovoril, da smo brez ogrevanja, je ogled prekinila. O tem sem Kulturno skupnost obvestil skupaj z vlogo, da je to težavo treba rešiti tudi zaradi vlage v kletnih prostorih, v katerih so bile delavnice. Odobrili so nam sredstva za premaz zunanjih sten, kar pa ni bilo dovolj. O problemu sanacije se je ob ogledu seznanil Vladimir Logar, podpredsednik skupščine SRS in podprl sanacijo stavbe v celoti. Po mojem odhodu je z deli nadaljeval Stane Mrvič.
Izvršni svet Skupščine SRS je 13. aprila 1978 mene in Alberta Jakopiča Kajtimira za dve leti imenoval za predstavnika družbene skupnosti v muzejskem svetu. Potem so izpeljali tudi to obnovo.«
V 60-letih je bil kot član Sveta za ohranjanje tradicij NOB in spomeniško varstvo, prisoten v Trepčah na domu Titove sestrične Ane, ko so govorili gradnji cestne povezave Trepče – Kumrovec. Projekt je vodil celjski muzej.
Po več letih muzejskega dela in vsestranske družbenopolitične aktivnosti je bolezen spet posegla v življenje njegovega ravnatelja, tako da je zamenjal delovno mesto in potem služboval na manj operativnem delu v arhivu vse do upokojitve.
V času službe v muzeju in tudi po upokojitvi je napisal vrsto strokovnih člankov in redno objavljal. Med drugim njegove poglobljene in obširne prispevke lahko beremo v vseh treh nadaljevanjih Notranjskih listov, kjer je veliko prispeval tudi kot urednik. Prav tako je pomembno kot član uredniškega odbora in pričevalec sodeloval pri izdaji publikacije o Slivniškem bataljonu, s članki o zgodovini NOB pa se je oglašal v revijah in časopisih Borec, TV-15, Delo, Glasilo Kovinoplastike, kjer je imel več let rubriko Iz revolucionarne preteklosti, zadnja leta pa tudi v Obrhu, glasilu občine Loška dolina. S pričevanji in dokumenti sodeluje na spletni strani Stareslike. cerknica. org. Omeniti je treba še, da je vsa leta zbiral gradivo o partizanskih enotah na Notranjskem, pa tudi o partizanski bolnici v Ogenci. Sodeloval je pri publikaciji s pregledom dogodkov v NOB po občinah, ki je prejela Nagrado vstaje.
Za svoje delovanje je prof. Anton Avsec prejel več pomembnih odlikovanj, med drugim: Orden dela s srebrnim vencem, Orden republike s srebrnimi žarki, Orden zaslug za narod II. stopnje, Priznanje in nagrado Temeljne izobraževalne skupnosti za pedagoško delo, Medaljo zasluge za narod ob 10-letnici OF, spominsko medaljo Notranjskega odred itd. Prejel je tudi častni znak Švedske armade in poljske borčevske organizacije ZBOVID.
Avtorica prispevka je Milena Ožbolt.
Literatura
VIR FOTO 2: Anton Avsec na kongresu predvojaške vzgoje. Sedi v ospredju, drugi z leve.
https://stareslike.cerknica.org/2021/05/19/1954-ohrid-anton-avsec-na-kongresu-predvojaske-vzgoje/
VIR FOTO 3: Absolventska ekskurzija Antona Avsca, ki stoji za dvema dekletoma ob ograji.
https://stareslike.cerknica.org/2021/06/02/1959-donava-absolventska-ekskurzija-in-spomini-na-povojno-obdobje-izobrazevalno-pot-in-prve-sluzbe/