Notranjci.si



Biografski leksikon Notranjci predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov notranjci@kjuc.si.

Pogoji uporabe vsebin
ŠERKO Alfred Foto: Neznan; Vir: http://www.dlib.si
Galerija slik
ŠERKO,  Alfred
nevropsihiater

Rojen: 
16. julij 1879, Cerknica
Umrl:  14. januar 1938, Ljubljana


Občina: 
Cerknica

Rodil se je cerkniškemu veleposestniku, trgovcu in gostilničarju Francu in materi Zofiji. V rojstnem kraju je med leti 1884 in 1889 obiskoval osnovno šolo. Po maturi na gimnaziji 1897 se je vpisal na študij na Dunaju, kjer je promoviral iz filozofije 1903. Med študijem sta nanj močno vplivala nemški nevropsihiater Richard von Krafft-Ebing, utemeljitelj moderne psihopatologije seksualnosti, in Sigmund Freud, avstrijski nevrolog in ustanovitelj psihoanalitilčne šole psihologije. Študij je nadaljeval na medicinski fakulteti, kjer so ga zanimale predvsem osnove psihiatrije. Promoviral je leta 1909. Delati je začel kot zdravnik-volonter v Münchnu na psihiatrični kliniki, kjer je proučeval paranoidne psihoze in ustvaril nov pojem parafrenije za posebno obliko paranoidne psihoze. Iz tega obdobja so znani njegovi poskusi z meskalinom, raziskoval je še neznani vpliv tega alkaloida, se najbolj približal psihičnemu stanju shizofrenikov. V raziskavah je dobil neprecenljive podatke o psihopatoloških fenomenih meskalina, o čemer je objavil razpravo: Im Mescalinrausch (Jb. Psychiatr. Neurol. 1913), najpomembnejše delo, še danes veljavna osnova za študij o psihopatoloških stanjih. Med letom 1912 in letom 1914 je delal na dunajski kliniki za živčne bolezni, nazadnje kot vodja njenega nevrološkega oddelka. Med leti 1917 in 1919 pa v garnizijski bolnišnici v Gradcu. Takrat se je ukvarjal zlasti s simulacijo, involutivno parafrenijo in parafreno psihozo strahu. Leta 1919 je postal redni profesor anatomije in fiziologije na medicinski fakulteti v Ljubljani. Bil je eden izmed 18 prvih rednih profesorjev Univerze v Ljubljani, nato pa je bil med leti 1930 in 1932 rektor ljubljanske univerze. Raziskoval je anatomijo in fiziologijo živčevja ter o tem napisal slovenska učbenika. V delu O psihoanalizi je zavrnil Freudovo psihoanalizo kot terapevtsko metodo. Bil je soavtor polemičnega spisa Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno? (SP, 1921), nastalega kot odgovor na študijo Karla Bindinga in Alfreda Hocheja, ki je bila ideološko izhodišče nacističnega evtanazijskega programa. Pisal je tudi o avantgardističnih pojavih v slovenski književnosti (Anton Podbevšek), ki jih je obravnaval kot psihopatološke.

Dela:
Živčevje človeka. Za zdravnike in medicince I-II (1924)
O psihoanalizi (1934)


Literatura
Osebnosti, od M do Ž, Ljubljana 2008


Glej tudi



Prispeval/-a: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
Zadnja sprememba: 22.3.2014, Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica

  Natisni



Glej tudi: gorenjci primorci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Vse pravice pridržane - Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica