SEBENIKAR,
Matilda
|
narodna buditeljica
| , |
pesnica
| |
Rojena:
13. februar 1847,
Trebnje
Umrla:
12. september 1933,
Unec
Občina:
Cerknica
Matilda Sebenikar, rojena Tomšič dne 13. 2. 1847, v Trebnjem. Oče je bil Matija Tomšič (rojen 22. 3. 1785). Bil je organist in ljudski pevec, zasebno pa je tudi poučeval in bil kasneje nameščen kot stalni učitelj, najprej v Vidmu pri Dobrepolju, pozneje v Trebnjem. Bil je tudi lastnik gostilne v Trebnjem. Matildini mami je bilo ime Frančiška Tomšič, rojena Novak.
Matilda je imela več sorojencev (viri navajajo različno število): Frančiška "Franja" Maister (rojena Tomšič), Janez Tomšič, Emanuel Tomšič, Bernard Tomšič, Franc Tomšič in Jožefa Tomšič.
Z Lovrom Sebenikarjem (uporabljal se je tudi priimek Šebenikar) se je poročila 17. 11. 1875. Naslednje leto, 7. 9. 1876, se jima je rodil sin edinec Adolf, ki je pri 7 letih (1. 8. 1883) umrl. Premožna in razgledana družina Lovra in Matilde Sebenikar je tako ostala brez potomca.
Lovro je bil rojen v Zabreznici pri Žirovnici na Gorenjskem. Usposobil se je za poštnega uradnika in je služboval kot upravnik pošte na Rakeku. Bil je podjeten in je kasneje odprl še gostilno, ki jo je po poroki vodila Matilda. Bila je vajena takšnega dela, saj je že njen oče imel gostilno v Trebnjem.
25. julija 1888 so tudi na Rakeku praznovali 40-letnico vladanja Franca Jožefa I.. Potem je bil še slavnostni obed na lepo okrašenem vrtu Sebenikarjeve restavracije. Iz virov lahko razberemo, da je bila Matilda izvrstna kuharica. V delu Popis slavnostij, katere so se priredile v Logaškem političnem okraju 1888. leta v proslavljanje štiridesetletnice vladanja Nj. Veličanstva presvetlega cesarja Franca Josipa I., so zapisali: »Vsa jedila bila so tako okusno in izvrstno napravljena, da moramo blagorodnej gospej Matildi Sebenikarjevej očitno pohvalo in čast izreči. Slava jej!«
Na Rakeku, kjer sta najprej živela, sta zgradila hišo, ki sta jo leta 1903 prodala Domicelju, ki je prišel na Rakek iz Zagorja pri Pivki. Isto leto sta z možem kupila obsežno posestvo na Uncu in hišo v središču vasi. To je bila znamenita hiša s kolono, ki je bila nekoč v plemiški lasti. Kasneje je bila tu mitnica, kjer so nadzorovali prevoz lesa iz gosposkih gozdov proti Trstu in Reki. Mitnica je bila pod arkadnim podhodom, skozi katerega je bila speljana cesta čez Hribce v Postojno. Pred hišo je bil urejen francoski vrt. Po Franciscejskem katastru (1823) je bil lastnik hiše, ki je nosila številko Unec 7, Johann Sicherl. Enonadstropna zidana stavba z 245 kvadratnih klafter površine (881 m2) je imela dve dvorišči, k hiši je sodilo še 10 zemljiških parcel v k. o. Unec.
Veliko pomembnih dogodkov je vezanih na to hišo. V hiši je bila od 1854 do 1857 tudi prva šola na Uncu.
Hiša je v veliki meri povezana z generalom Rudolfom Maistrom. Franja Tomšič poročena s Francem Maistrom, mati Rudolfa Maistra, je bila sestra Matilde Sebenikar. Franja je po smrti moža imela zelo skromno pokojnino, ki ni zadoščala za preživetje nje in dveh otrok, zato se je preselila na Unec k sestri Matildi, kjer je leta 1922 tudi umrla. Lovro Sebenikar je po smrti Franca Maistra (1887) postal oskrbnik njegovih dveh mladoletnih otrok, Ernesta in Rudolfa. Franja je poznana tudi po tem, da je v spominih ohranila veliko znanih ljudskih pravljic in pripovedk. Sebenikarjeva sta veliko pomagala pri vzgoji in šolanju Maistrovih otrok. Ernest je bil nekaj časa zaposlen pri Lovru Sebenikarju, poštarju na Rakeku. Pozneje je postal železniški uradnik. Finančno sta pomagala tudi pri šolanju Rudolfa Maistra.
Matilda Sebenikar (Desimira) je bila pesnica in pisateljica, narodno zavedna, podpornica številnim narodnim dejavnostim med drugim tudi slovenskim študentom na Dunaju. Posebej aktivna je bila v Družbi sv. Cirila in Metoda na Rakeku, ki je bila zasebna narodnoobrambna in šolska nadstrankarska organizacija. Nekaj let je bila njena predsednica, kasneje blagajničarka.
Rudolf Maister je bil pri teti večkrat na počitnicah. Maister je bil že od mladosti velik bibliofil in zbiralec starih, predvsem slovenskih tiskov. V knjigi Rudolf Maister – Sto let severne meje (2018) je zapisano, da so Rudolfa knjige neizmerno privlačile. Spodbudo zanje naj bi dobival tudi pri teti Matildi in Lovru: »Že kot srednješolec je uredil knjižno zbirko svojega strica«. V teh letih je začel tudi literarno ustvarjati.
Matilda Sebenikar je umrla 12. 9. 1933 na Uncu v starosti 86 let. Posestvo na Uncu sta po Matildi podedovala Rudolfova sinova, saj sta oba Rudolfova brata umrla mlada. Artur pri osmih letih, Ernest pri šestindvajsetih letih. Rudolfova sinova, Hrvoj in Borut, sta dediščino dobila razdeljeno na polovico. Po upokojitvi je Rudolf Maister običajno vsako poletje preživel na Uncu in tu, 26. julija 1934, eno leto po Matildini smrti, tudi umrl.
Od dedičev je posestvo nazadnje odkupila Kovinska industrija Unec, dvorec pa skupaj s spominsko ploščo na njem leta 1989 podrla. Vendar je na istem mestu sezidala nadomestno zgradbo in nanjo namestila novo spominsko ploščo.
Pogreb Matilde Sebenikar je potekal v ožjem družinskem krogu, vendar je sodelovalo tudi več gasilcev. Prav Matilda in Lovro sta bila leta 1911 med ustanovnimi člani gasilskega društva na Uncu. Sodelovali so še Avgust Belle, Franc Gnezda, Peter Repič, Antonija Gnezda, Anton Ule, Franc Bajt in Anton Bajt. Leta 1912 so kupili novo ročno brizgalno.
Kot pesnica in pripovednica je sodelovala v prvih letnikih Vrtca (povesti Kapelica v gozdu, 1872, Angel, 1875). Pozneje je objavljala pod imenom Desimira v Slovenki, Zvončku in Edinosti (povest Vaški črednik). Njene pesmi imajo večinoma pripovedni in humorni značaj.
Pesem Hudo zdravilo je bila objavljena leta 1899 v Slovenki, št. 1.
Hudo zdravilo
Pa kam hitiš, soseda? kam Tebi se mudi?
Saj danes ni nedelja in k maši ne zvoni!«
»»Grem v bližnji trg k zdravniku, moj mož je zlo bolan.
Domača vsa zdravila rabila sem — zaman««.
»Si dala mu polaja in lipov’ga medu?
Smodnika z mlekom, hrena in volčjega sadu?
Če to ni pomagalo, naj pride koj zdravnik.
Le pojdi brž, da kmalu ozdravi Tvoj bolnik!«
Moža zdravnik pregleda in reče mu tako:
»Bolan je Tvoj želodec, zdravilo rabi to;
Tri žlice na dve uri, če točno bodeš vžil,
Pa v malo dneh boš zopet, kot prej bil čvrst in čil!«
»»Hudo bo to zdravilo, a jaz močno trpim,
Bom skušal, ako pojde, umreti se bojim.
Brž Micka k rešetarju in kupi šopa dva,
Na uri dve tri žlice; ni toljko jih doma.
Kdo vedel je, da spaka moč v sebi to ima
Jaz bil bi že pojedel vse žlice z zličnika««.
Desimira.
Literatura
Rudolf Maister: 100 let severne meje. 2018. Matečkar, N. ur.. Mladinska knjiga. Ljubljana.
Ribnikar, V.. 1888. Popis slavnostij, katere so se priredile v Logaškem političnem okraju 1888. leta v proslavljanje štiridesetletnice vladanja Nj. Veličanstva presvetlega cesarja Franca Josipa I.. Društvo učiteljev in šolskih prijateljev Logaškega šolsk. Okraja. Logatec.
http://pgd-unec.si/zgodovina-drustva-pgd-unec/
http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi554634/#slovenski-biografski-leksikon
https://stareslike.cerknica.org/2019/05/21/1908-unec-lovro-in-matilda-sebenikar/
https://www.dnevnik.si/10836
https://www.rtvslo.si/prva-svetovna-vojna/zgodbe-in-pricevanja/maistrova-obcudovanka-marica/305676