ŠKERBEC,
Matija
|
duhovnik
| , |
politik
| , |
publicist
| |
Rojen:
5. november 1886,
Podcerkev (Stari trg pri Ložu)
Umrl:
17. oktober 1963,
Cleveland
Občina:
Loška dolina
Škerbec Matija je bil rojen 5. novembra 1886 v Podcerkvi (Stari trg pri Ložu) na številki 4. Očetu je bilo ime Matija, mami Frančiška (rojena Palčič). Pozneje so živeli na Gornjem Jezeru. Umrl je 17. oktobra 1963 v Clevelandu.
II. državno gimnazijo je med leti 1900 do 1908 obiskoval v Ljubljani. Eno leto je bil vojak in dosegel čin kadeta. Od 1909 do 1912 je študiral bogoslovje v Ljubljani. Po letu 1913 je bil tri leta kaplan v Škocjanu pri Mokronogu ter od 1916 do 1922 stolni vikar v Ljubljani. Leta 1922 je prevzel mesto župnika v Tržiču, na katerem je bil do 1928. Že leta 1928 ga je škof Jeglič imenovai za škofijskega duhovnega svetnika. 15. februarja 1929 je bil k njemu poslan kaplan Jožek Košiček, ki je leta 1964 napisal o njem obširen nekrolog v časopisu slovenskih duhovnikov v zamejstvu Omnes unum.
V Slovenski ljudski stranki se je posvečal delavskim in socialnim vprašanjem ter bil sodelavec lista Gorenjec. Bil je velik prijatelj dr. Natlačena. Dr. Korošec je bil večkrat njegov gost in prav zaradi proslave Koroščeve 60. letnice in »šenčurskih dogodkov«, ko so v maju 1932, na shodu "liberalnih" centralistov Gorenjci manifestirali za dr. Korošca in Slovenijo, je moral odsedeti leto dni zapora v Sremski Mitrovici. Obtožen je bil, da je na shodu zaklical: »Živela republika Slovenija! Živela samostojna Slovenija!«. Leta 1937 je Škerbec dogajanje popisal v knjigi Šenčurski dogodki.
Med leti 1936 in 1941 je bil v Kranju dekan, po okupaciji Gorenjske, spomladi 1941, se umaknil v Ljubljano, kjer je vodil škofijsko dobrodelno pisarno v pomoč beguncem. Uporabljal pa jo je tudi kot Ljudsko posojilnico.
V letih delovanja v Sloveniji je bil Škerbec aktiven tudi na drugih področjih. Leta 1925 je v Tržiču soustanovil usnjarsko zadrugo Runo. V Kranju je leta 1934 temeljito obnovil župnijsko cerkev, postavil nov glavni oltar (arhitekt: I. Vurnik), Delavski dom, leta 1937 je povečal sirotišnico. Med leti 1924 in 1928 je v Tržiču ustanovil in urejeval Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, v Kranju pa od januarja 1929 župnijski list Kranjski zvon.
Škerbec je bil tudi gospodarstvenik. Njegova teza je bila: »S pridiganjem ne bomo nikogar spreobrnili. Ljudem dajmo gospodarsko eksistenco, pa bodo ostali naši.« Tako je sodeloval pri ustanovitvi raznih domov v Tržiču (npr. Rokodelski, Dekliški, Prosvetni) in Kranju (npr. Delavski, Dijaški konvikt).
Maja 1945 je emigriral na avstrijsko Koroško, kjer je sodeloval pri ustanovitvi Socialnega odbora za pomoč slovenskih beguncev v Avstriji. Kasneje je živel v Clevelandu (Ohio). Zlasti po smrti škofa Rožmana je bil osrednja osebnost duhovniške in laične emigracije. V ZDA je Škerbec izdal več spisov, ki so obravnavali njegov pogled na slovensko zgodovino ter o slovenskih katoličanih v ZDA.
Ko je Matija Škerbec leta 1950 izdal prvi zvezek brošure Rdeča zver, je v njem opisal tudi revolucijo v Loški dolini. Ker je bil to njegov rojstni kraj, je dolino pod Snežnikom in njene prebivalce dobro poznal. Znan je njegov stavek, da v Ložu ni bilo nobenega meščana doma, kadar so kmetje šli na polje.
Matija Škerbec je v svojih delih pisal tudi o izseljenstvu ter tihotapljenju. Ko se je začelo izseljevanje v ZDA, je bila Loška dolina kmalu znana po velikem številu izseljencev. Versko življenje je bilo dokaj živo, politično pa so bili večinoma pripadniki Slovenske ljudske stranke. Po prvi svetovni vojni se je ozračje v dolini precej spremenilo. Starotrška in cerkniška občina sta postali obmejno področje. Razvilo se je tihotapstvo, ki je prineslo precej materialnih koristi, po Škerbčevem mnenju pa tudi moralno škodo. Preko meje so tihotapili cele črede konj in volov, nosili mast in tobak, nazaj pa kavo, sladkor in predvsem denar. Zaradi bližine meje se je močno razširila lesna industrija, kar je imelo za posledico povečanje števila delavstva.
Koliko so mu rodni kraji pomenili, lahko vidimo tudi po tem, da je po 1. svetovni vojni kupil mavčni kip Žalostne Matere božje za cerkev Sv. Kancijana na Gorenjem Jezeru. Prvotno je bil kip namenjen za vaško kapelico, vendar je ostal v cerkvi na levem oltarju.
Čeprav je del življenja preživel v ZDA in ga je od domačih krajev ločeval ocean, je imel pred seboj živo sliko njihove lepote, zato je zapisal: »Res lepa je Loška dolina!«.
Šenčurski dogodki, Kranj 1937
Naša Gospa presvetega Srca : šmarnice za l. 1942, Ljubljana 1942
Poročilo o delovanju škofijske dobrodelne pisarne v Ljubljani za leto 1943, Ljubljana 1944
Spomini in reminiscence na katoliško gibanje med Slovenci zadnjih 35 let, okoli 1948
Rdeča zver, pijana krvi, Cleveland 1950, 1951, 1951 in 1952; 4 zvezki
Krivda rdeče fronte, Cleveland 1954, 1957 in 1961; 3 zvezki
Pregled novodobnega slovenskega katoliškega gibanja, Cleveland 1956-1957
Literatura
Hladnik, M.. 2010. Zoper cerkev in v njen bran. V: GORENJSKI GLAS, 7. 8. 2010.
Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1999, zv. 13, Š-T, Str. 41.
Kebe J..1996. Loška dolina z Babnim poljem. Družina. Ljubljana.
Osebnosti od M do Ž. 2008. Ljubljana. str. 1120.
http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi652513/#slovenski-biografski-leksikon
https://www.zaveza.si/september-1942-kako-se-je-zaelo/