TURŠIČ,
Leopold
Rojen:
13. november 1883,
Lož
Umrl:
30. maj 1927,
Krško
Občina:
Loška dolina
Leta 1903 je po končani ljubljanski gimnaziji stopil v bogoslovje in leta 1907 postal duhovnik. Kot kaplan je od 1907 do 1910 služboval v Gornjem Logatcu, od 1910 do 1913 na Vrhniki in v Št. Vidu nad Ljubljano do začetka prve svetovne vojne. Decembra 1914 je moral oditi na fronto za vojaškega duhovnika in bil za svoje nesebično kuratorsko delo trikrat odlikovan. Po koncu prve svetovne vojne je 1919 služboval kot kaplan v Šmihelu pri Novem mestu. Leta 1920 pa je prevzel župnijo v Krškem. Vojaška služba je načela njegovo zdravje in zbolel je za jetiko. Kljub večkratnem zdravljenju na Golniku ga je bolezen premagala. V Krškem so mu župljani postavili nagrobnik z verzi, ki jih je napisal sam:
Med vami sem živel, med vami umrl.
Bo kdo-li za mano si solzo otrl?
Ni treba. A kadar greš tod naokoli,
vsaj en očenaš mi za dušo pomoli.
Pisati je začel že kot gimnazijec, njegove pesmi so izraz ljubezni do poezije. Zaradi tihega trpljenja in vdanosti v usodo opevajo predvsem lepoto in domačnost slovenske pokrajine, dobroto in čistost srca, le redko pa samoto in bridkost. Kot vojaški duhovnik je v dnevnik Slovenec pošiljal številne dopise. Svoje prispevke je imel tudi v revijah Dom in svet ter Mladika. Večinoma je objavljal pod psevdonimi Marijan, Milko Milič, Radoš in Strninski.
Leta 1924 je izdal vzgojno igro v treh dejanjih Izgubljeni raj. Pesniška zbirka Tiho veselje, ki jo je pripravljal bolan, je izšla po njegovi smrti pri Družbi sv. Mohorja v Celju v 24. zvezku Mohorjeve knjižnice. Ob 70. obletnici njegove smrti leta 1997 je Aleksandra Turšič, žena njegovega pranečaka, počastila njegov spomin s ponatisom izbora pesmi iz pesniške zbirke Tiho veselje.
Dela:
vzgojna igra Izgubljeni raj: dramatična bajka s petjem v treh dejanjih (1924)
pesniška zbirka Tiho veselje (1928)
Literatura
A. Turšič: Tiho veselje, Maribor 1997