KEBE,
Gregor
|
župan
| , |
kmetovalec
| , |
risar
| |
Rojen:
12. marec 1799,
Dolenje Jezero
Umrl:
20. junij 1885,
Dolenje Jezero
Občina:
Cerknica
Gregor Kebe, po domače Baštek je bil domoznanski pisec, župan, kmet samouk, prijatelj narave in opazovalec pojavov na Cerkniškem jezeru.
Gregor Kebe je bil rojen leta 1799 v Dolenjem Jezeru (Ta bogati Kebeči). Priženil se je k Baštkovim v Dolenje Jezero 20. Hiša je bila za mežnarijo pri Poletovih in je danes ni več. Sam se je naučil brati in pisati. Po naravi je bil zvedav, med drugim ga je zanimala narava.
Naravne pojave Cerkniškega jezera je spoznaval preko lastnih izkustev ter tudi preko pogovorov z drugimi domačini. V svojem kraju je imel veliko vpliva in zaupanja. Bil je vaški župan, cerkveni ključar in gostilničar.
Že poleti leta 1844 je s pomočjo domačinov začel očiščevalna dela, s čimer bi dosegli večji odtok vode pri Veliki in Mali Karlovici. Zavedal se je, da lahko odtok vode skozi dve največji podzemski jami na zahodnem delu Cerkniškega jezera poveča s tem, da jih očisti vsega nanesenega plovja, ki ga voda vsako leto prinese v jami ter z znižanjem vhodnega dela pred Veliko in Malo Karlovico. Pri ogledu notranjih delov jam je ugotovil, da se voda zaradi nanesenega plovja in dveh višjih kamnitih pregrad v notranjosti Velike Karlovice le stežka pretaka skozi jamsko podzemlje v do tedaj še neraziskano podzemlje.
Gregor Kebe zapiše o tem naslednje besede: »Najprej bi bilo treba vse od vode nanesene reči iz obeh Karlovic spraviti; potem Veliko Karlovco od potoka noter do prvega tolmuna pol sežnja znižati in gladko narediti, potem skalo pri prvem tolmunu odstreliti.«
Iz njegovih zapisov izvemo še o nekaterih drugih posegih pred Malo Karlovico in požiralnikom, imenovanem Kamne, vzhodno od Svinjske jame.
»Mala Karlovca je sicer majhna, ali zaslužila bi biti velika. Res je, da ob veliki vodi Velika Karlovca več vode požre; ali kadar velika voda mine, požira potem le malo vode, celo nič, zato ker je pred njo višji kamnit svet, kakor pred Malo Karlovco.«
Prav tako naj bi leta 1844 znižali pragove pred požiralnikom Kamne in verjetno tudi pred Nartami. V sklopu del so naredili tudi nove grablje, ki so zadrževale plovje, da ga ni voda odnesla v jamsko podzemlje Velike in Male Karlovice.
»Tu smo leta 1844 veliko delali in dobro se je povsod skazalo, ker smo visoke prage ponižali in grablje naredili pri obeh Karlovcah. Ali kaj pomaga to? Kakih pet let smo Jezerci, kar je velikega plovja in šare voda prinesla, proč spravljali; ker pa je vsaki dan voda kaj prinašala, sem jaz kakih šest let sam trebil, ker Jezerci niso hoteli, rekši: »Saj nismo sami pri jezeru, saj je tudi drugih dosti«, kar je tudi res. Od takrat pa je vse zapuščeno, grablje so poderte, luknje zamašene in noben se tega dela več ne dotakne in se tudi ne bo, dokler ne bo naša kantonska gosposka se te reči lotila.«
Gregor Kebe se je leta 1844 s čolnom podal raziskovati še neznane podzemske rove Velike Karlovice. Do tedaj je bila Velika Karlovica raziskana do dolžine 155 metrov, on pa jo je raziskal še nadaljnjih 220 metrov.
»Sreča je bila, da sem prejšnji dan iz tolmuna trame spravil čoke, veje in dosti druge šare, s katerimi je bil tolmun natlačen in tudi poln vode. Al prikaže se spet druga luknja iz vode v skali, do nje pa nismo mogli, zato ker je bila voda še pregloboka. Čez vodo se je le skala komaj videla; zakuril sem, da se je bolje videlo. Ta luknja, ki se je zdaj iz vode pokazala, se je kakor črna zaplata videla. Nato se vrnemo po jami nazaj. Drugi dan dam majhen čoln lesen pripeljati in odberem od 50 ljudi, ki so jamo trebili, 8 fantov, da čoln v jamo spustijo. Potem grem v čolničku proti skali, kar zagledam luknjo; zbašem se skozi, pa kar zagledam novo Karlovco in en grič pred seboj. Čoln pustim in grem naprej po luknji s svetilnico 83 sežnjev daleč, in spet pridem do vode; prostor je bil še naprej, pa čez vodo nisem mogel. Brž grem nazaj in prevdarjam nesrečni grič, ki je za skalo, kjer sem čolnič pustil, češ, kako pač more tod čez voda teči. Kar najdem, da ta grič nič druzga ni kot kup mnogovrstne šare, ki jo je voda skupaj nanašala. Pod skalo je nekaj votline, pa voda ne more dosti skoz, ker je pretesno.«
V zapisih omenja tudi dva obiskovalca, ki sta prišla v Veliko Karlovico pogledat, kaj domačini iz Dolenjega Jezera delajo: »Kar zaslišim dva glasa na prvem kraji tolmuna, kjer sem bil ogenj prejšnji dan zakuril, da sem bolje po vodi videl. Ta dva glasa mene po imenu nazaj kličeta. Ko se nazaj skozi luknjo v skali zbašem, kjer sem se mogel s herbtom v skalo opirati, da sem čoln bolj pod vodo spravil, in ko ven pridem, zagledam dva gospoda, Jožefa Obreza iz Cerknice in kresijskega (t.j. okrožnega) inženirja iz Postojne. Prepeljal sem oba čez to luknjo, da gremo naprej, koder sem sam poprej hodil. Ko vse ogledamo, gremo nazaj, ker sta gospoda iz Cerknice kosit šla. Popoldne prideta zopet nazaj in inženir prinese svoje inštrumente, da je to novo Karlovco zmeril in noveliral. Ta nobris mora še v kancelji postojnske ali planinske biti.«
V njegovem zapisu vidimo, da je bila tega dne izmerjena tudi Velika Karlovica in da naj bi bila skica jame v postojnski ali planinski pisarni. Verjetno v pisarni Postojnskega okrajnega glavarstva ali v pisarni gradu Haasberg v Planini.
Iz besedila Gregorja Kebeta, ki je bil objavljen šele 18. decembra 1859, 15 let po prvih delih in raziskovanju Velike in Male Karlovice, izvemo tudi, da so bila vsa nadaljnja dela po letu 1844 opuščena. Voda pa je verjetno odnesla tudi postavljene grablje pred požiralniki, saj v svoji sklepni misli pravi: »Ko bodo postavljene nove grablje pred Veliko in Malo Karlovco, pa jih bo potrebno večkrat čistiti nanesenega plovja in druge nesnage.«
Prvo odpravo v jame Velike Karlovice je organiziral leta 1847. Pri njem so se oglašali vsi tedanji obiskovalci jezera, da jim je bil vodnik in tolmač.
Dunajski geograf A. Schmidt je odkril njegov topografski talent in risarsko spretnost. Kebe je za okrajno glavarstvo v Planini leta 1859 sestavil »Popis Cerkniškega jezera«. Za popis je izvedel tudi Janez Bleiweis in ga leta 1860, v več nadaljevanjih, objavil v Novicah (Novice gospodarske, obertniške in narodne), kjer je bil urednik. Knjiga je precej izčrpna in izvirna, saj je jezero popisal neodvisno od literature in njene tradicije. Predstavlja tudi zgodovinski zapis o regulacijskih delih v prvi polovici 19. stoletja in o avtorjevih preprostih, a pomembnih raziskavah kraškega podzemlja. Predvideva se, da je v marsičem povzel izročilo okoliških prebivalcev. Kebe je, tako kot drugi avtorji v 19. stoletju, sledil uveljavljeni tradiciji in je poskušal najprej popisati vse znane vodne vire jezera ter vse požiralnike, skozi katere voda odteka. Zapisal pa je tudi lasne zamisli o dodatnih najnujnejših regulacijskih posegih, ki naj bi jih bilo potrebno opraviti, da bi poplavna zemljišča izboljšali za kmetijsko rabo. Izdelal je celo finančni načrt, kako pridobiti in razporediti sredstva. Sam Gregor Kebe ugotavlja, da brez širše, tudi finančne pomoči, trebljenje požiralnikov in odnašanje plovja iz podzemskih jam in izpred grabelj pred Veliko in Malo Karlovico, ni mogoče.
»Kdo bo pa to delo opravljal in za vse skrbel in s čem? Eden za vso družbo ni dolžan, in tudi ena cela vas ne za vse. Najbolje bi bilo, da bi se kapital zložil od kakih 300 goldinarjev. Obresti od tega kapitala bi bilo zadosti, vsako leto 15 goldinarjev za tega, ki bi grablje trebil. Kadar je pa dosti dela, to je takrat, kadar voda na naglo pride, bi bila pa tlaka. Jezerci in Otočani bi morali biti za to, ker čolne imajo. Če bi se ta kapital skupaj zložil, bi bile te dve vasi oproščene od tega, ker bi tako tlako imele. Zložiti bi se mogel ta kapital po partih v planinskem in loškem kantonu.«
»Tu smo leta 1844 veliko delali in dobro se je povsod
skazalo, ker smo visoke prage ponižali in grablje naredili
pri obeh Karlovcah. Ali kaj pomaga to? Kakih pet let smo
Jezerci, kar je velikega plovja in šare voda prinesla, proč
spravljali; ker pa je vsaki dan voda kaj prinašala, sem jaz
kakih šest let sam trebil, ker Jezerci niso hoteli, rekši: »Saj
nismo sami pri jezeru, saj je tudi drugih dosti«, kar je tudi
res. Od takrat pa je vse zapuščeno, grablje so poderte, luknje zamašene in noben se tega dela več ne dotakne in se tudi ne bo, dokler ne bo naša kantonska gosposka se te
reči lotila.«
Kebe je zatrjeval, da se lov in ribolov na jezeru ne izplačata. Kmetje so revni zaradi slabih letin in visokih davkov, kadar pa jim voda poplavi njive, je bil ves njihov trud zaman. Rešitev, da bi kmetje pridelali boljše seno, je videl v osuševalnih posegih na jezeru. Domačini so zato enajst let sami čistili vhode jam. Kebe je imel v načrtih še nadaljnja dela za osuševanje, vendar jih ni uresničil, ker domačini niso dobili pomoči, zaradi česar so opustili tudi čiščenje jam. Kot zanimivost lahko povemo, da je Kebe ugotovil, da je bilo ptic in rib več pred letom 1844, preden so izvedli osuševalne posege.
Kebe, G.. 1860. Popis Cerkniškega jezera. V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. list 34-list 41 (22. avg. 1860-10. okt. 1860).
Literatura
Kebe, G.. 1860. Popis Cerkniškega jezera. V:Novice gospodarske, obertnijske in narodske. list 34-list 41 (22. avg. 1860-10. okt. 1860)
Rus, J. 2013. Kebe, Gregor (1799–1885). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi269604/#slovenski-biografski-leksikon.
Shaw, T. R., Čuk, A.. 2015. Slovenski kras in jame v preteklosti. Ljubljana: Inštitut za raziskovanje krasa : Založba ZRC, ZRC SAZU.