JERIČ,
Dimitrij Mitja
Rojen:
20. januar 1927,
Ljubljana
Umrl:
6. december 2015,
Občina:
Loška dolina
Rojen je bil v Ljubljani 20. januarja 1927. Družina je prvotno živela v Žireh, pozneje pa na Rakeku, kjer je Mitja prebil lepši del otroštva in se kljub poznejšim številnim selitvam vedno predstavljal za Rakovčana. Tam je tudi hodil v šolo.
Med okupacijo je bil zaradi simpatiziranja s partizani še mladoleten poslan na prisilno delo, takoj po vojni pa se je kot brigadir udeležil gradnje proge Brčko – Banovići. V letih 1947 do 1949 je bil poslan v politično šolo v Zagrebu, po zaključku Vojaške akademije JLA v Beogradu pa je postal komandir VP Banja Luka. Pozneje ga je Fizkulturni center DIF v Beogradu usposobil za dolžnost pomočnika načelnika Štaba za fizično usposabljanje. Služboval je po raznih krajih Jugoslavije, med drugim v Bihaču, Benkovcu in Mostarju. Posebej se je izkazal kot učitelj smučanja. Vodil je tudi tabornike in med drugim prvenstvo JLA v plavanju v Slavonski Požegi.
Šele po mnogih prošnjah je bil premeščen na Vrhniko, od tam v Pivko, Postojno, Logatec, Ljubljano, pa spet na Vrhniko, nato pa je bil leta 1982 upokojen kot podpolkovnik.
Priljubljen je bil med ljudmi in veljal je za velikega pravičnika. Ni ga zanimala politika, vedno je branil šibkejšega, v skladu s svojimi visokimi moralnimi načeli. Ostali so spomini nanj tudi kot na družabnega in radodarnega človeka, ki ni skoparil z lastnimi prihranki, da bi komu olajšal življenje ali ga razveselil.
Bil je navdušen planinec, prehodil je Slovensko planinsko pot in še marsikaj, ko ni več mogel planinariti, pa je v svojem domu ustvarjal reliefe slovenskih planin. Smučal je do triinosemdesetega leta. Zelo ga je zanimala vojaška zgodovina, posebno soška fronta, tako da se je udejstvoval tudi kot vodič po zgodovinskih krajih, povezanih z njo.
Za Notranjsko in Slovenijo pa je zlasti pomembno njegovo delo, povezano s partizanskim zdravstvom, posebno partizanskimi bolnišnicami pod Snežnikom. Zbiranju podatkov o njihovem izjemnem delovanju v nemogočih razmerah se je po upokojitvi posvetil z vso vnemo in podrobno opisal njihovo delovanje, kartografiral in dokumentiral lokacije, sam je preskrbel in iz pokojnine financiral namestitev kovinskih graviranih plošč, ki so trajno obeležje partizanskih bolnic, tega izjemnega fenomena v vojaški zgodovini, ki brez zelo konspirativne, a učinkovite povezanosti z lokalnim prebivalstvom ne bi mogel obstajati. Nobena druga vojska ni poznala česa podobnega.
Mitja Jerič je kot rečeno podrobno kartografiral področje partizanskih bolnic in markiral poti do njih ter vse opisal v dveh brošurah z naslovoma Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic pod Snežnikom in II Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic in Civilnega taborišča pod Snežnikom. Enako je opisal tudi partizanske bolnišnice, ki danes ležijo na hrvaški strani meje in Civilno taborišče pod Snežnikom, kamor so se zatekli begunci iz Loške doline. Obe dragoceni dokumentarni publikaciji je izdal v samozaložbi in ju tudi ni dovolil prodajati, ampak jih je vsem zainteresiranim podaril. Svoje delo je želel še nadaljevati, vendar mu je bolezen to onemogočila.
Ljudje iz Loške doline, ki so sodelovali z njim takoj po vojni in tudi pozneje pri zbiranju podatkov in kartiranju lege partizanskih bolnišnic, se ga spominjajo kot energičnega, načelnega, delovnega, discipliniranega in premočrtnega, vendar tudi izredno tolerantnega, spoštljivega, požrtvovalnega in družabnega človeka. Njegovo delo pri ohranjanju spomina na prej bolj skromno dokumentirane partizanske bolnišnice pod Snežnikom je trajno in neprecenljivo.
zapisala Milena Ožbolt
Literatura