JAGER,
Franc
|
duhovnik
| , |
profesor
| , |
čebelar
| , |
kmetovalec
| |
Rojen:
2. april 1869,
Vrhnika
Umrl:
30. januar 1941,
Aleksandria, Lousianna, ZDA
Občina:
Cerknica
Franc Jager je bil rojen 2. aprila 1869 nad Bistro pri Vrhniki. Prva leta njegovega življenja je z družino živel v železniški čuvajnici številka 365, ki je danes ni več. Oče Andrej Jager je bil železniški čuvaj, zadolžen za odstranjevanje kamnov vzdolž tirov. Materi je bilo ime Katarina, rojena Primožič.
V Jagrovi družini je bilo osem otrok, sedem fantov in ena deklica. Franc je bil najstarejši. Družina je veliko časa preživela v gozdu, ki jih je obdajal, in Franc je razvil veliko ljubezen do živali. Franc je v razgovoru z novinarjem aprila 1940 povedal: "Mati je sedela pred hišo in pripravljala za kosilo. Lupila je krompir in k njej je prišla srna in ji iz naročja jedla lupine. Bili smo zadovoljni in srečni, saj smo pri hiši imeli in doživeli marsikaj. Imeli smo vsega, samo denarja ne." vir: http://www.vrhnika.si/?id=66&m=pages
Maja 1874 je bil oče premeščen, zato so se preselili v Ivanje selo. Ljudsko šolo je od leta 1875 do 1880 obiskoval na Uncu. Franc Jager se je osnove čebelarstva in sadjarstva naučil od nadučitelja Ivana Poženela v šoli na Uncu, ki je bil zagnan in znan čebelar in je bil leta 1898 med ustanovnimi člani Slovenskega čebelarskega društva, ki je predhodnik današnje Čebelarske zveze Slovenije. Iz zapisov je razvidno, da si je zelo prizadeval za razvoj šolskih vrtov in čebelarstva.
Osnovno šolo je dokončal na Vrhniki. Istega leta (1880) se je vpisal v gimnazijo v Ljubljani.
O Jagrovi poti od čuvajnice v Ivanjem selu do šole na Uncu je zapisano: »Od svojega šestega leta že se je priučeval čebelarstvu vseh civiliziranih dežel. Francis Jager se je rodil v hribih Jugoslavije. V šolo je moral vsak dan pet milj daleč hoditi z visokega gorovja doli med pašami in gozdi preko vrhov in slemen, kakor s pisano preprogo pogrnjenimi stopnicami. Velika daljava od doma ga je prisilila, da je jemal od doma kosilo, ki je bilo večinoma fižol. Učitelj je imel več čebelnih panjev, ki so tičali v luknjah, vdelanih v zidovje šole. Mali Franček je pazil na izlet rojev, in če se je to pripetilo, je poklical učitelja. Če je opravil to delo dobro in kričal, kar je mogel, mu je učiteljeva žena postregla s kruhom in presnim maslom.« Vir: Juvančič, str. 34.
Sam je o učitelju Poženelu povedal: » Moj učitelj je bil genij. On nas je učil prirodo ter jo razumevati. Le njemu se imam zahvaliti, da sem danes prirodoslovec.« Vir: Juvančič, str. 34.
Dva meseca pred končnimi izpiti za nadaljevanje šolanja na univerzi so njega in petnajst sošolcev izključili iz gimnazije. Vzrok je bil njihov upor proti nemško naravnanemu šolskemu sistemu. Pri svojih dvanajstih letih se je učil nemščine in že občutil pritisk močnejših nemških sosedov, ki so vsiljevali nemški jezik in nemške šolske knjige ter uvajali nemške učitelje v takratne šole. Dvanajstletniki, domoljubni in občutljivi mladi Slovenci, so v šoli vsi govorili nemško. Še po 50 letih se je z bridkostjo spominjal teh preteklih časov. Na vprašanje, kaj se je potem zgodilo, da je odšel v Ameriko, je z nasmeškom odgovoril:
“To je resnična in napeta zgodba, ki sega nazaj k tem nemškim profesorjem. Mladi šolski prijatelji smo z ogorčenostjo zamerili prisilo, s katero so nam uvajali drug jezik, mimo našega, in vedno predstavljali njegove prednosti pred našim. Grenkoba in mržnja v nas je bila vedno večja. Končno je preskočila iskra: nemški profesor Nedwed je vrgel knjigo v enega izmed dečkov. To je bil znak za upor. Učenci so prijeli črnilnike ali kar koli je prišlo pod roko in z zamahom stvari metali proti učitelju. Noben črnilnik ni zgrešil tega odličnega cilja. Sledila je preiskava in šestnajst dečkov je bilo zaprtih v šoli in posamično kaznovanih. Toda to ni bilo najhujše. Zgodilo se je namreč dva meseca pred končnimi izpiti za nadaljevanje študija na univerzi – pred ciljem, za katerega so dečki delali več kot 10 let. Sledil je disciplinski ukrep za “črnilnikarje”. Do zadnjega vsi smo bili očrnjeni za vselej. Nemški profesor nas je poklical predse in dejal: “Pojdite domov in povejte staršem, da je za vas bolje, da greste kopat jarke, ker za vas ni bodočnosti ne v Avstriji, ne v Italiji“. vir: https://stareslike.cerknica.org/2020/07/03/1877-unec-brata-jager-1/
S tem je bilo njegovo izobraževanje naprej pod vprašajem, saj jim ni bilo dovoljeno zaključiti šolanja. Tudi na kakršno koli službo niso mogli računati. Večina dijakov je dobila slabo oceno iz vedenja, bojevitejše pa so izključili iz šole. Jagrova mama je šla prosit ravnatelja in dovolili so, da so izključeni dijaki smeli končati razred.
Težava je bila v tem, ker je imel France šele 16 let in kot vojaški obveznik ni mogel zapustiti domovine. Janez Metod Solnce je Francu razložil, da se bo moral pogovoriti tudi z ravnateljem gimnazije. Po pogovoru z njim je ugotovil, da je France točno tisto, kar je iskal: prodoren, uporniški in zagnan.
Nekaj mesecev preden je France dopolnil 18 let (6. februarja 1887) je skupaj z misijonarjem Janezom Metodom Solncem odpotoval prek Bremna in zapustil Evropo. Kupila sta karto za vlak, prvi razred do Bremna in za ladjo v Ameriko. Misijonar mu je naročil: “Ne odgovarjaj na vprašanja in se delaj, kot da ne razumeš jezika.” Jager je pripovedoval: “Sedel sem in se delal, kot da berem časopis (ta je bil v angleščini). Sprevodnik je prišel in se pogovarjal s patrom, ta pa je dejal, da deček potuje z njim. Kontrolor se je s tem zadovoljil! V New York je pripotoval 1. aprila 1887. France je z zvijačo, brez vseh dokumentov, odšel iz Evrope.
Študent bogoslovja je postal v St. Paulu v državi Minnesota, kjer je bil 17. decembra 1892 posvečen. Prve štiri mesece je bil katehet, nato kaplan v župnijski cerkvi Ascension Church v mestu Minneapolis.
Kmalu je bil imenovan za župnika in začel tudi čebelariti. Osebno pa je zabredel v dolgove in ni vedel, kako jih bo poravnal: "Upniki so pričakovali. da jim posojeni denar povrnem, do česar so seveda imeli pravico. Nisem pa vedel, kako naj to storim. Vsi dolgovi so tako pritiskali name, da nisem mogel spati. Potem sem neko noč potožil Bogu: "Že sedem let se trudim po svojih najboljših močeh, da bi delal v Božjo slavo, sedaj pa ne morem več. Ljubi Bog, sedaj si ti na vrsti!". Prav nič nisem bil ponižen, predrzen sem bil, a olajšanega srca sem šel spat. Potem sem zaspal in sanjal, da sem hodil pod sadnimi drevesi v polnem cvetju in po vsem so bili roji čebel. Naslednje jutro je bila nedelja in ko sem šel zgodaj v cerkev, sem prišel pod cvetočo slivovo drevo, kjer so rojile čebele. Za cerkvijo sem dobil zaboj in sem jih ogrebel. Prvo leto sem imel šest ali sedem panjev. Naslednje leto sem jih imel 40. Iz njih sem vzel satje in natočil med: 8 ton iz 40 panjev. S tem sem si opomogel in poravnal osebne dolgove." vir: http://www.vrhnika.si/?id=66&m=pages
Lata 1890, po smrti matere Katarine, pride v Ameriko tudi oče z ostalimi otroki.
Francis Jager začel župnikovati v Marshallu leta 1893, od koder je kot misijonar oskrboval in upravljal nova območja. Bil je odličen organizator, zato so mu predstojniki zaupali ustanavljanje novih duhovnih postaj in župnij ter gradnjo sakralnih objektov v krajih Ghent, Minneola, Russell in Cottonwood. V svojem življenju je zgradil 13 cerkev. Načrte za gradnjo je izdeloval njegov brat, John Jager, ki je v Združene države prispel leta 1902. John (Ivan) Jager je tako načrtoval gradnje v mestih Touton, Canby, St. Leo in Clara City.
Francis je bil do leta 1898 župnik v St. Leo, potem pa je odšel v Minneapolis v cerkev Sv. Elizabete, kjer je ostal deset let, do leta 1908. Takrat je bil premeščen v župnijo St. Bonifacius, kjer je po načrtih brata arhitekta zgradil župnišče, dvorano in šolo ter prenovil cerkev. Nakupil je 100 panjev čebel, razvil čebelarstvo in zasadil sadovnjak, tako je Franc Jager v novi domovini nadaljeval družinsko čebelarsko tradicijo po dedu Martinu, ki je čebelaril v Goričah pod Nanosom. Franc je imel tudi velik vrt in bil skoraj samooskrben.
Uvrstil se je med vodilne čebelarje in strokovnjake za čebelarstvo v ZDA. Svet državne univerze v Minneapolisu ga je leta 1913 povabil za prvega profesorja čebelarstva na kmetijskem oddelku. Postane predstojnik Odseka za čebelarstvo in vodja Kmetijske poskusne postaje ter nazadnje svetovalec na kmetijskem ministrstvu.
Tako je naš rojak Francis Jager med prvimi Slovenci dosegel čast univerzitetnega profesorja v Ameriki. Pozneje je bil tudi gostujoči profesor čebelarstva na univerzi v Regini v Kanadi, predavatelj, vodil je tečaje in zborovanja ter spodbujal k čebelarjenju in gojenju kranjske čebele, ker naj bi pripomogle k dobičku in osebnemu zadovoljstvu. Pisal in objavljal je tudi strokovne članke o čebelarjenju. Pripravljal je tudi izobraževalne radijske oddaje o čebelarstvu.
Kot profesor je imel Francis več priložnosti za razvoj čebelarske stroke in za organizacijo čebelarstva raziskovalnega in podjetniškega tipa. Že kot zasebnik je preizkusil mnogo novosti: razne evropske panje (med njimi panj AŽ), od ameriških pa Dadan-Blatov in Langsthrot-Rootov sistem čebelarjenja. Odločil se je za zadnjega, ker je preprost, poceni in uspešen, saj omogoča največje prinose kakovostnega medu. Veliko so o njem pisali v American bee journal. V člankih so ga opisovali kot iznajdljivega, delavnega, motiviranega in organiziranega. Jager naj bi vztrajal po univerzalnem pakiranju medu. Poudarjal je tudi potrebo po združenju čebelarjev.
Mirno lahko trdimo, da je v tej vlogi pomembno prispeval k razvoju čebelarstva v Združenih državah, saj je svoja dognanja objavljal v ameriškem strokovnem čebelarskem tisku, predaval tako v ZDA kot Kanadi ter čebelarjem pošiljal selekcionirane matice iz svoje lastne vzreje.
Leta 1917, v času prve svetovne vojne, potem ko je Amerika pristopila k zavezniškim silam, je univerza Franca Jagra delegirala v informacijski odbor ameriškega Rdečega križa za Balkan. Deloval je v Kremljanih na solunski fronti, mnogo storil za prebivalstvo v Monastirju, Vodeni in Florini. Bil je tudi vojni kaplan za katoličane v srbski vojski, zalagal je srbsko konjenico s senom, pomagal pri saniteti in bil iniciativno udeležen ob pripravah za »solunski« proces.
Zaradi znanja jezika in zavzetosti za domovino ga je Ameriški rdeči križ imenoval za člana poročevalske enote v ustanovljeni akciji »za slabo oblečene in lačne žrtve vojne na Balkanu«. Po treh mesecih se je Francis vrnil v Ameriko ter si prizadeval za dodatno pomoč. Zvezna vlada mu dodelila spremstvo še štirih kapetanov in široka pooblastila, da je lahko najel ladjo, nakupil živila, obleko, semena za setev, orodje in stroje. V pošiljki je bilo 40 traktorjev in plugov, sejalniki, kosilnice, 20 avtomobilov za tovorni in osebni prevoz, parni mlin in parna žaga. Srbski prestolonaslednik Aleksander je določil, naj Francis in njegova podpora delujeta po dolinah in planjavah med Bitolo, Florino in Vodeno. Učitelji so usposobili domačine in taboriščnike za ravnanje s stroji. Obdelali so polje, želi žito, sušili seno, vse to pa so nosači v nepretrganih vrstah nosili za bojno črto, da so nahranili sestradane in onemogle konje na fronti.
Francis Jager je takrat nosil visok častniški čin majorja, ki ga je dobil na podlagi poročila, ki ga je podal po prvih mesecih delovanja na fronti. Kljub temu je šel v spremstvu zdravnikov za prodirajočimi Srbi proti severu, naravnost na fronto. Kot pravi samaritan je pomagal ranjencem, tolažil umirajoče ter pisal pisma in oporoke. Po strašnih naporih in neprespanih nočeh ga je objela slabost in je padel v nezavest. Zavedel se je šele čez nekaj dni v gorski vasici Skočivir. Po preboleli bolezni se je leta 1919 vrnil v Ameriko, v župnijo sv. Bonifacija. Za zasluge je Francis Jager prejel Red sv. Save tretjega razreda. Zahvalo za opravljeno delo je prejel tudi od ameriškega Rdečega križa in od predsednika ZDA.
O njem in njegovih pogledih na svet je časopis Slovenski narod 5. avgusta 1925 objavil zanimiv članek, ki je pravzaprav povzetek članka iz julijske številke mesečnika American Bee Journal istega leta. Tam piše: »Njegova osebnost ni mogočna in zapovedujoča, pač pa je prikupljiva in napravlja prijeten vtis. Njegovo jasno lice izraža naravno dobroto in filozofično vedrost duše. Ker je skromnega in pohlevnega značaja, ni lahko ga spraviti do tega, da bi sam o sebi govoril … F. Jager misli, da bi mogli ljudje postati povsem neodvisni, kar se tiče rabe denarja …« Franc Jager je imel 10 akrov (5,7 hektarja) veliko kmetijo, na kateri je prideloval skoraj vse, kar je potreboval. Po navedbah v tem članku je moral kupiti le kavo in sladkor.
Na univerzi v Minnesoti je predaval do leta 1929, ko se upokoji.
Zadnja leta življenja je Franc Jagr zaradi boljših podnebnih razmer in manj mraza, zime preživljal pri čebelah (300 panjev), ki jih je namestil v mestu Alexandria, v zvezni državi Lousianna, na jugu ZDA. Tudi leta 1940 je prišel v Aleksandrijo in bil na obisku pri škofu Danielu Desmondu. Na tem kratkem obisku je zbolel in umrl v bolnišnici 30. januarja 1941.
Poleg zaslug pri širjenju znanja med ameriškimi čebelarji ima Franc Jager posebno mesto tudi v knjižnici Univerze v Minnesoti, saj ji je leta 1930 podaril bogato zbirko svojih knjig, revij in številnih dokumentov. Zbirka je obsegala 300 redkih knjig in 60 naslovov periodičnega tiska.
Oče Franc Jager sodi med pomembnejše slovenske čebelarske avtoritete, kljub temu pa o njem še vedno ne vemo dovolj.
Jager, F: Habits and Activites of Bees (Obnašanje in aktivnosti čebel) - izdana kot specialni bilten št. 73 leta 1923
Jager, F: Give bees good winter quarters (Preskrbi čebelam dobro prezimovanje).
Literatura
Papež, M. 2011. Franc Francis Jager – duhovnik in priznani čebelarski strokovnjak v ZDA v prvi polovici 20. stoletja. V: Slovenski čebelar : glasilo čebelarskih organizacij Slovenije. L. 113, št. 2 (feb. 2011), str. 58 – 59.
Šalehar, A. 2014. Slovenske čebelarske knjige in tiski do leta 1945 ter čebelarska knjižnica Franca Jagra. Novo mesto. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-WRZVJ0CK
http://www.vrhnika.si/?id=66&m=pages
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi245519/
Fotografija Franca Jagra https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-72IBLIDO/?query=%27keywords%3D%C4%8Cebelar%27&pageSize=25