Notranjci.si



Biografski leksikon Notranjci predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov notranjci@kjuc.si.

Pogoji uporabe vsebin
BARAGA Srečko Foto: Srečko Baraga, vir: www.druzina.si
Galerija slik
BARAGA,  Srečko
kulturni delavec
šolnik

Rojen: 
19. marec 1901, Šmarata
Umrl:  31. januar 1977, Buenos Aires, Argentina


Občina: 
Loška dolina

Srečko Baraga je bil rojen 19. marca 1901 v Šmarati, občina Stari trg pri Ložu. Oče Janez je bil kmet, mati Ana gospodinja. Osnovno šolo je obiskoval v Pudobu leta 1907/08 in kasneje v Iga vasi od leta 1908 do 1912. V letu 1912/13 je bil vajenec na Reki, naslednje leto pa v Crikvenici na Hrvaškem. Leta 1915 se je vrnil domov v Žerovnico, kjer je bil pastir. Od leta 1916 do 1917 je delal pri Žagarju v Markovcu. Naslednje leto se je preselil v Maribor, kjer je bil trgovski vajenec. Pozimi 1917/18 je delal kot gozdni delavec v Križevcih na Hrvaškem.

Po nasvetu starotrškega kaplana Antona Gornika se je začel pripravljati na vpis v srednjo šolo in je v šolskem letu 1919/20 opravil izpit za prvi razred gimnazije. Drugi razred je končal na realni gimnaziji v Kočevju.

V tem času je objavljal pesmi v dijaškem listu Svit in leta 1919 napisal šaljivo igro Berač Miha.

Šolanje je nadaljeval v Ljubljani, kjer je 1927 na III. državni gimnaziji maturiral. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto v Beogradu in hkrati je bil do 1928 zaposlen kot uradnik na ministrstvu za socialno politiko. Vpisal se je tudi v šolo za rezervne oficirje v Sarajevu (1928–29) in bil decembra 1930 imenovan za rezervnega poročnika. V Beogradu je zastopal ljubljansko univerzo pri jugoslovanski akademski organizaciji Pobratimstvo. Leta 1932 je diplomiral iz slavistike.

V dijaških in študentskih letih je bil zelo aktiven v raznih društvih: bil je predsednik srednješolske dijaške organizacije Razor, srednješolske organizacije Kovačev in dijaškega Orla.

V letu od 1933 do 1934 je bil pripravnik na realni gimnaziji v Varaždinu, od 1934 do 1936 pa na realni gimnaziji v Novem mestu. Kasneje je bil dve leti profesor na realni gimnaziji v Mariboru. Profesorski izpit je opravil 1937 v Beogradu. Nato je do 1939 poučeval na realni gimnaziji na Ptuju in 1940 na meščanski šoli na Jesenicah. Do 1941 je bil referent za šolstvo na banski upravi v Ljubljani, nato je do 1944 delal na I. moški realni gimnaziji.

Februarja 1943 je doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti z disertacijo Službena leta Janeza Trdine (1853–1867). 1945 je v Idriji prevzel vodstvo dopolnilnega učiteljskega tečaja in pripravljalnega gimnazijskega tečaja.

Maja 1945 je pobegnil na Koroško in bil skupaj z drugimi slovenskimi begunci premeščen v Monigo pri Trevisu, kjer je bil imenovan za ravnatelja slovenske begunske gimnazije. Po premestitvi gimnazije v Trst je bil še istega leta imenovan za strokovnega svetovalca za slovensko šolstvo pod Zavezniško vojaško upravo in za ravnatelja realne gimnazije (Liceo scientifico sloveno). Deloval je na oddelku za vzgojo pri Zavezniški vojaški upravi, ki je na njegov predlog ustanovila šest srednjih šol, štiri nižje strokovne šole, ljudske šole in učiteljski tečaj v Gorici, 1947 pa še novo slovensko učiteljišče v Trstu.

Dne 7. februarja 1946 je bil v odsotnosti obsojen na smrt. Od marca 1948 je živel v Buenos Airesu, sprva zaposlen v stavbarstvu, od 1953 pa v tekstilni stroki. V Argentini je bil aktiven pri Slovenski kulturni akciji kot vodja zgodovinskega odseka. Bil je med ustanovitelji Zavetišča dr. Gregorija Rožmana in tajnik organizacije Tabor - društvu slovenske emigracije v Argentini po 2. svetovni vojni.

Pisal je tudi v liste Sij slovenske svobode, Vrednote, Meddobje in Tabor. Njegovi zapisi so govorili o pesniku Francetu Balantiču in politiku Karlu Lavriču ter o knjigi Vladimirja Vauhnika Nevidna fronta.

Ustanovil je list Glasnik slovenskega Zavetišča Gregorija Rožmana in bil njegov urednik v letih od 1969 do 1972.

Umrl je 31. januar 1977 v Buenos Aires.

 

 

Literatura
 1. Baraga, S.: Spomini na očeta, Trst, 1995Debeljak, T. 1977. Baraga Srečko, prof. dr. – umrl, Svobodna Slovenija (Buenos Aires), št. 6/7, st.5.
2. Alojzij Geržinič: Boj za slovensko šolstvo na Primorskem : za delovanje dr. Srečka Barage pri ZVU, Buenos Aires, 1983.
3. Hojan, Tatjana: Baraga, Srečko (1901–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001530/#novi-slovenski-biografski-leksikon (10. april 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv.
4. Klinec, R: Baraga, Srečko (1901–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001530/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (10. april 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.
5. Papež, F.: Profesor dr. Srečko Baraga, Zbornik Slovenske kulturne akcije : 1954–1994, Celje, 1994, 73–74.


Glej tudi



Prispeval/-a: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
Zadnja sprememba: 28.11.2024, Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica

  Natisni



Vse pravice pridržane - Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica