ŠERKO ml.,
Alfred
|
geograf
| , |
raziskovalec
| , |
zdravnik
| , |
speleolog
| |
Rojen:
17. februar 1910,
Munchen
Umrl:
7. september 1948,
Raša v Istri
Občina:
Cerknica
Alfred Šerko mlajši se je rodil nevrologu in psihiatru dr. Alfredu st. in Julijani, rojeni Krajc. Kot otrok je s starši bival na Dunaju in v Trstu, od leta 1914 do 1918 v Cerknici, nato v Ljubljani. Tu je leta 1920 pričel obiskovati klasično gimnazijo, kjer je leta 1928 maturiral.
S študijem medicine je pričel v Ljubljani, kjer je ostal do 1930, nato je obiskoval en semester v Innsbrucku. Študij je končal leta 1934 v Gradcu.
V študentskih letih je bil v obeh jamah Karlovicah na obrobju Cerkniškega jezera, 1933 pa je raziskal bližnjo izvirno jamo Suhadolico.
Novembra 1934 je bil v Ljubljani aretiran. Tri mesece kasneje je bil zaradi komunizma obsojen v Beogradu na 1 leto zapora, ki ga je prestajal v Sremski Mitrovici.
Leta 1936 se je začelo njegovo načrtno jamarsko delo.
Eno leto je stažiral v Ljubljani, vendar s poklicem zdravnika ni bil zadovoljen, zato je vpisal še študij geografije in geologije, kjer je leta 1940 diplomiral. Že v seminarskih nalogah se je zgodaj usmeril v raziskovanje kraških pojavov. Zelo se je zanimal za vodne jame, kot so Huda luknja, ki jo je raziskal s člani jamarskega društva Speleus iz Velenja in Klevevška jama na Dolenjskem, kjer je že nastopil kot strokovnjak pri reševanju problemov za izrabo podzemeljskih vodá na Krasu.
Leta 1937 se je lotil iskanja podzemeljske Ljubljanice v zaledju Planinskega polja, med njimi jame Gradišnice, Vranje in Najdene jame ter jam na Blokah. Obiskal je tudi nekaj vodnih jam na Ribniškem, Kočevskem, Lučkem, Radenskem polju ter pri Dobrepolju, Krškem in Grosuplju.
Leta 1938 je Šerko ml. prevzel mesto tajnika Društva za raziskovanje jam. Veliko se je udeleževal terenskega dela, ki ga je vodil in hkrati pisal zapisnike in risal jamske načrte. Ko se je 1939 pri nas že čutila bližajoča vojna, se je za kraške jame zanimala tudi jugoslovanska vojska. Šerko ml. je v tem času raziskal kar 79 jam, predvsem na Logaškem travniku s širšo okolico. Nadaljeval je tudi z raziskavanjem jam v zaledju Krima.
1940 se zadnjič zasledi njegovo ime na zapisnikih društva. V Postojni je namreč prevzel posebne delovne naloge, zato je delo jamarjev le usmerjal ter obiskoval jame zgolj po službenih dolžnostih in zaradi lastnega znanstvenega dela, ne pa več pod okriljem Društva za raziskovanje jam.
Vpisal je doktorat na geografiji in geologiji, vendar doktorske disertacije o porečju Ljubljanice zaradi vojne ni končal. Od maja 1942 je bil v zaprt v koncentracijskem taborišču Scipione pri Parmi. Ko je Italija kapitulirala, je pobegnil in se zaposlil pri kmetih. V začetku leta 1944 se je pridružil italijanskim partizanom. V Rimu se je javil za jugoslovansko vojno misijo ter odpotoval prek Barija in Splita v Zadar. Tam je delal v bolnišnicah VIII. korpusa. Po maju 1945 pa je bil vojaški zdravnik v Postojni.
V mesecu juliju 1945 je bil demobiliziran. Postal je sodelavec Gozdarskega inštituta Slovenije za hidrogeologijo kraškega področja, znanstveni referent pri Postojnski jami in jamskem muzeju, upravnik Postojnske jame, od septembra 1947 tudi vodja Zavoda za raziskovanje krasa SAZU, ki je bil ustanovljen 21. junija 1947. Ponovno je pričel pisati članke za Geografski vestnik in pripravljal nove študije.
22. februarja 1946 so na ustanovnem občnem zboru Planinskega društva Postojna kot člana potrdili tudi Alfreda Šerka ml. Društvo je bilo takrat še v sklopu Športne zveze Slovenije.
Leta 1948 je bil imenovan za honorarnega predavatelja za geografijo krasa na ljubljanski Filozofski fakulteti, saj so želeli, da Šerko ml. razširi svoje delo tudi tam. Za zimski semester 1948/49 so bila že napovedana njegova predavanja, vendar ga je nekaj dni pred pričetkom pri raziskovanju istrske Raše ubila strela. Umrl je 7. septembra 1948.
Leta 1952 je že po njegovi smrti izšla njegova knjiga Vodnik po Postojnski jami in drugih turističnih jamah v Sloveniji, ki jo je dokončal Michler. Na notranji strani zadnje platnice je žepek in v njem zemljevidi Položaja vodotokov med Postojno – Planino – Cerknico, Postojnske jame, Križne jame, slovenskega Krasa, Škocjanskih jam in shematičen prerez ponikalnice Ljubljanice. Načrte je narisal kartograf Vilko Finžgar. Fotografije v knjigi so delo Franca Bara mlajšega. Knjigo je izdalo Turistično podjetje Kraške jame Slovenije v Postojni. Natisnjena je bila v slovenskem, srbohrvaškem, francoskem in angleškem jeziku.
Šerko ml. je že v mladosti imel stik s kraškim svetom in ljudmi v Cerknici, kamor je pozneje odhajal na počitnice. Že kot srednješolec se je 5. februarja 1928 udeležil raziskav nekaterih jam na severnem obrobju Planinskega polja. V dijaških letih je bil navdušen jamar in gonilna sila v Društvu za raziskovanje jam Slovenije ter celo tajnik društva do 2. svetovne vojne. Sestavil je prvi slovenski kataster jam, oskrbel izčrpne in strokovne zapisnike o izsledkih ekskurzij, ki jih je večkrat sam usmerjal. Sestavil je prvi jamski kataster na Slovenskem. S tem je dal osnovo enotno organiziranemu in urejenemu raziskovanju in hkrati hranjenju podatkov o slovenskih kraških votlinah. Za jamske zapisnike je tudi uvedel tiskane formularje in dokončno uveljavil katastrsko številko vsake votline, ki je za njeno identifikacijo nepogrešljiva. Kot izjemen strokovnjak za raziskovanje podzemeljskih jam je bil v svojem času ne samo telesno, temveč tudi tehnično sposoben prodreti v najgloblja brezna in najdlje v kraško podzemlje na Slovenskem. Bil je sistematični raziskovalec in sposoben organizator jamarskih ekskurzij, nadarjen risar, odličen predavatelj in pisec strokovnih prispevkov. Njegovo ime nosijo Šerkova dvorana in Šerkova štirna v Najdeni jami ter Šerkov rov v Gradišnici.
Po podatkih katastra jam je obiskal oziroma raziskal 170 kraških votlin po Sloveniji. Za 109 jam je sestavil zapisnike in izrisal načrte, to je dokaz, da je v jamah veliko raziskoval. V tem času je izmeril globino izvira reke Kolpe in sodeloval pri prvem potapljaškem raziskovanju v Sloveniji, Malega okenca, v sklopu izvirov Ljubljanice pri Vrhniki.
Članki:
Obrh Kolpe in Toplice v jami (1939) – krajša prispevka
Barvanje ponikalnic v Slovenije (1946) – kritično vrednotenje dotedanjih izsledkov
Kraški pojavi v Jugoslavije (1948) – o obsegu, značaju kraških pokrajin
vrsto kart – rezultat lastne svojevrstne metode
Po smrti so po njegovih zapisih izšli:
Kotlina Škocjan pri Rakeku (1949)
Ljubljanica (1952)
Vodnik po Postojnski jami in drugih turističnih jamah v Sloveniji, uredil in dopolnil Ivan Michler (leta 1952)
Postojnska jama in druge zanimivosti Krasa (1952), uredil in dopolnil Ivan Michler (1952)
Več strokovnih poročil o našem Krasu v Inštitut za raziskovanje Krasa SAZU, Postojna.
Literatura
Geografski vestnik : časopis za geografijo in sorodne vede = Geographical bulletin = bulletin for geography and related sciences = Bulletin géographique = bulletin pour géographie et sciences associées. - ISSN 0350-3895 (Letn. 20-21, 1948-1949, str. 339-341
https://www.pzs.si/natisni.php?pid=10855&zbirka=novice&url=https://www.pzs.si/novice.php?pid=10855
https://stareslike.cerknica.org/2024/01/31/1952-postojna-knjiga-postojnska-jama-in-druge-zanimivosti-krasa/
Andrej Kranjc, A. 1976. Dr. Alf. Šerko - speleolog in raziskovalec krasa (1910–1948), Naše jame XVIII/1976, 3–9 s sl.