PREMROU,
Josip
|
trgovec
| , |
gospodarstvenik
| , |
velepodjetnik
| |
Rojen:
9. marec 1863,
Martinjak
Umrl:
19. april 1937,
Gradec
Občina:
Cerknica
Pomemben gospodarstvenik, trgovski podjetnik in industrialec, sin Josipa in Ursule Premrou, rojene Jeršan, se je rodil v Martinjaku v kmečki družini. Trgovsko akademijo je končal v Mariboru, kjer si je pridobil osnovno teoretično znanje, praktično trgovsko izobraževanje pa je nadaljeval na Reki. Tja se je preselil leta 1883 in že istega leta pričel sodelovati z različnimi podjetji, ki so se ukvarjala s trgovino in izvozom lesa.
Leta 1890 je skupaj z Josipom Ružičko ustanovil lesno trgovino Premrou & Ružička na Reki. Ružička je že leta 1892 iz podjetja izstopil, zato je Premrou poslovanje nadaljeval samostojno.
Premrou se je leta 1890 poročil z Jelo Pajkurić, hčerjo pomorskega kapitana in lastnika ladij Mateta Pajkurića iz Kostrene in Josipe Pajkurić, rojene Sandri.
Z lesno industrijo se je začel ukvarjati leta 1896, ko je kupil parno žago v Jasenku pri Ogulinu. To mu je omogočilo, da je začel izkoriščati gozdove Gorskega kotarja. Istega leta je v Cigleniku v Slavoniji zgradil veliko parno žago, kjer je potekala predelava hrastovih debel iz gozdov barona Turkovića. Les so izvažali v Italijo, Anglijo, Nizozemsko, Nemčijo, Južno Ameriko, Španijo, Francijo in Severno Afriko. Podjetje je imelo tudi veliko skladišče za les na Delti v Reki.
Poleg poslovanja v veletrgovini in industriji je aktivno sodeloval tudi v javnem in gospodarskem življenju. Bil je predsednik in podpredsednik reške Trgovsko-industrijske zbornice, ustanovitelj društva Fondiaria in kreditnega zavoda Consorzio di anticipazioni prestiti, ustanovitelj in predsednik Riječke pučke banke in delničar Riječke dioničke tiskare, soustanovitelj Reške borze in njen dolgoletni predsednik.
S politiko se nikoli ni aktivno ukvarjal, vendar je z velikimi simpatijami spremljal prizadevanja reških Hrvatov, ki so se zavzemali za svojo nacionalno in kulturno neodvisnost.
Po končani prvi svetovni vojni so med italijansko okupacijo za številne domače gospodarstvenike nastopili težki časi. Tudi Premrou je v tem obdobju doživel velike težave: nekaj časa je preživel v zaporu, pobegniti je moral iz mesta, leta 1922 je bil prisiljen odstopiti s položaja predsednika reške ljudske banke. Zaradi takšnih okoliščin je zapustil Reko in svojo gospodarsko dejavnost prenesel na sosednji Sušak. Tam je nadaljeval dejavnosti podjetja in neutrudno spodbujal tudi nastanek številnih pomembnih gospodarskih in javnih ustanov.
Umrl je 19. aprila 1937 v Gradcu, kjer je tudi pokopan. Družinsko podjetje je prevzel sin Vladimir Premrou. Del njegove zapuščine pa je družina darovala tudi za dobrodelne namene, med drugim tudi 10.000 dinarjev za ljudsko šolo v njegovem rojstnem Martinjaku.
Literatura
- Lukežić, I., Mirković, M., & Sciucca, M. (2011). Fluminensia Slovenica. Reka: Svet slovenske narodne manjšine Primorsko-goranske županije.
- Andrejka, R. Slovenska biografija. URL: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi459731// (Citirano 3.11.2016)
- Wikipedia, Josip Premrou. URL: https://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Premrou (Citirano: 3.11.2016)